ZGODBA ZA LAHKO NOČ

Zima se je počasi, a vztrajno pripravljala na slovo. »Vse lepo in prav,« se je Bilko potožil drevesom, »toda že drugo leto zapored zima ni podarila zemlji niti snežinke. Dolgčas mi je po snegu. Pogrešam njegovo belino, ples snežink, vonj svežine.« Gozdni prijatelji so škratu svetovali, naj sneg poišče v drugih krajih. Bilko je razgrnil zemljevid, si ga natančno ogledal in se odločil:

»Sneg bo v tem delu dežele. Jutri zarana odidem. Vzeti moram toplo obleko, odejo, pa knjigo pravljic, če se ponudi priložnost, da jo komu preberem,« je še našteval.

Zjutraj so se pred škratovo votlinico zbrali prijatelji.

»Pomagali ti bomo, del poti te bomo nosili, tako boš hitreje prišel v snežno deželo.«

Bilko je bil zelo vesel in hvaležen, saj je s pomočjo prijateljev prišel na cilj že zgodaj popoldne. V neznani deželi pa je bila gosta megla, tako da je komaj opazil mogočno Snežno goro, pod katero je stal. Zamižal je in se predal zimski idili. Vse je bilo tiho in mirno. Bilko je zaklical:

»Mar tu ni nikogar?«

Globoko tišino je motil rahel vetrič, ki je prihajal z vrha gore.

»Poiskati moram zavetje, da me ne odpihne,« je sklenil škrat in se po trdem snegu odpravil čez strmo pobočje.

»Tole pa je prava zima, pa še snežiti je začelo,« pogledal je proti nebu in opazil srebrne pikice posebnih oblik. Hitel je, da bi bil čim prej nekje v zavetju. Takrat pa je v daljavi zagledal nekaj nenavadnega. Bilo je, kot da se premika šest svetilk.

»Pogledat grem, kaj je to,« se je vzpodbujal Bilko in se približal svetlečim pikam na le nekaj korakov. Kljub gosti megli je opazil še šest pokonci štrlečih ušes, ki so bila na koncih zašiljena z malimi čopki. Štiri ušesca so bila nekoliko manjša in nižje, dvoje ušes pa malce večjih in višje. »Kosmati vršički, pa saj to so ušesa risov, risi so tu doma?« je nekoliko obotavljajoče ugibal Bilko.

 

»Kdorkoli že si, moram te popraviti, risinje smo,« je mama risinja predstavila svojo družino.

»Kdo pa si ti, ki sam hodiš v tem neprijaznem vremenu?« sta vprašali mali risinji v en glas.

Bilko, ki je bil ob srečanju še vedno malo zbegan, se bi skoraj pozabil predstaviti, potem pa je le povedal.

»Bilko sem. Prihajam od zelo daleč, ker sem šel iskat pravo zimo, ki je pri nas skoraj ni več. Poiskati si moram začasen dom ali kakšno zavetišče, kajti tu bom kar nekaj časa.«

»Če hočeš, lahko stanuješ z nami. Votlina je dovolj velika za vse. Pri nas si dobrodošel,« je mama risinja srčno ponudila gostoljubje škratu.

»Zdaj pa hitro domov, da se pogrejemo. Prihajamo z lova. Sija in Nisa sta že skoraj samostojno lovili plen za hrano. Ko pride pomlad, bosta šli svojo pot,« je povedala mama risinja.

»Zanimivi imeni si jima dala,« je dejal Bilko, se zahvalil za gostoljubno povabilo in ker ga je že močno zeblo, zaprosil: »Lahko kar gremo?«

Med hojo proti votlini sta Sija in Nisa nezaupljivo od strani pogledovali Bilka. Mami nista verjeli, da škratje obstajajo, zato sta bili še toliko bolj presenečeni.

»No, pa smo skoraj doma,« je mama risinja prekinila molk.

»Še par korakov, pa bomo na toplem,« sta se veselili mali risinji.

»Joj, kaj se je zgodilo!« je zakričala mama risinja in pohitela proti velikemu kupu snega. Začela je jokati. »Snežni plaz je zasul votlino,« je s tresočim glasom povedala.

»Odkopljimo sneg. Pokličimo živali na pomoč, noč prihaja,« je hitel z nasveti Bilko.

»Preveč ga je. Kar pet smrek je plaz prinesel s sabo. Vsaj tri metre snega je pokrilo naš dom, pa še zmrzovati je začelo,« je obupano tarnala skrbna mama risinja.

Nisa in Sija sta se stisnili k njej in drhteli, malo od strahu in malo od mraza.

»Noči se in nimamo veliko časa. V tej hladni, vetrovni noči ne moremo ostati zunaj. Poiščimo nov dom, morda pa najdemo zavetje v medvedjem brlogu, zagotovo nas bo kakšen medved prijazno sprejel za eno noč,« je svetoval Bilko.

Risinje so se spogledale: »Če ne gre drugače, pa k medvedu.«

In glej, niso dolgo iskali, že je Bilko veselo zaklical: »Votlino vidim!«

»V tem brlogu živi največji medved tod okrog. Ime mu je Evgen. Je strah in trepet vseh živali. Z nikomer se ne pogovarja, če ga zbudimo med zimskim spanjem, bo po nas,« je Bilku v strahu povedala mama risinja.

»Sedaj ni čas za grde spomine. V tem trenutku smo odvisni od Evgena,« je bil odločen Bilko.

Potrkal je na vrata brloga, najprej zelo nežno. Nič.

Poskusil je znova, tokrat odločno in glasneje. Mali risinji sta se prestrašeno stiskali k mami. Slišati je bilo škrtanje zob. Še nikoli jih ni bilo tako strah. Dlaka risinj se je naježila in spominjala na ježeve bodice.

»Drum, dum, drum, dum,« je bilo slišati glasove, ki so prihajali iz brloga. Zdaj zdaj bodo ugledali Evgena.

»Kdo me budi sredi zimskega spanja? Kdo je nepridiprav, ki bi rad, da mu pokažem, kdo je Evgen?!« je pretil nepovabljenim gostom.

Pri vhodu v brlog je ugledal risinjo in njeno družino. Škrata niti opazil ni.

»Mar ne veste, da pozimi spim? Še nikoli se me ni upal nihče zbuditi,« je bil jezen Evgen.

»Pozdravljen, Evgen. Prepričan sem, da si ti edini, ki nam lahko pomagaš,« je s tihim, a odločnim glasom Bilko miril medveda. »Jaz bi že nekako, toda risinje ne bodo prežive noči na prostem. Plaz jim je zasul dom. Vzemi nas pod streho za eno noč, prosim. Storil boš veliko delo,« je Bilko nadaljeval s prošnjo. Evgen se je ob klicu na pomoč popolnoma predramil.

»No, če je pa tako, pa vstopite. Tukaj je dovolj prostora. Udobno se namestite, pokrite se s toplimi odejami,« je medved prijazno sprejel prezeble goste, potem pa zadovoljen sam s seboj odhlačal nazaj v svojo, z listjem postlano posteljo.

Risinje in škrat so se zavili v odeje in Bilko je šepnil mami risinji: »Zgodaj zjutraj se odpravim iskat nov dom za vas. Ti poskrbi za Niso in Sijo. Premraženi sta do kosti. Ne smeta zboleti,« je s pomirjujočim glasom in pogledom tolažil risinjo.

V toplem zavetju so risinje kmalu zaspale, Bilko pa je bolj malo spal, saj je vso noč premišljeval, kako naj pomaga risji družini najti nov dom. Končno se je začelo svetlikati, tudi megla se je nekoliko dvignila. Bilko se je toplo oblekel in si ovil šal okoli vratu. Hud mraz in veter sta se oglašala okrog njegovih ušes, ko je gazil skozi gozd. Za sabo je puščal komaj vidne sledi.»Vsaj nekaj dobrega. Po njih se bom lahko vrnil do risinj,« je premišljeval. Čas je neusmiljeno tekel naprej. Bilko je potrpežljivo in vztrajno nadaljeval z iskanjem, a brez uspeha. Povsod zameti snega. Megla se je zopet spustila, kot bi hotela pogumnemu škratu ponagajati. Za trenutek se je ustavil, v gluhi gozdni tišini je slišal le svoje glasno dihanje. Potem je spet nadaljeval pot skozi gozd. Ko se je drugič ustavil, in je bolj natančno pogledal okrog sebe, je med drevesoma opazil majhno odprtino. Spominjala je na vhod v mišji dom. Začutil je, da je našel to, kar išče. Pospešil je korak in že je z rokama odstranjeval mrzel sneg. V bližini je opazil debelo vejo in z njo še hitreje odmetaval sneg, tako da je kmalu zadišalo po zemlji in starem suhem listju. Še nekaj zamahov z vejo in Bilko je stal pred vhodom v brlog, pokritem s pajčevinami, ki so pričale, da je votlina že dolgo zapuščena.

»Je kdo doma?« se je Bilko vseeno prepričal, ali je brlog res prazen. Potem si je ogledal votlino in zadovoljno dejal: »Ravno pravšnji dom za risinje.« Malo je pospravil po votlini, potem pa se je ves vesel hitro odpravil po risjo družinico. Trenutki veselja pa so se kmalu stopili. Začelo je snežiti. Sledi čevljev je prekril na novo zapadli sneg. Zopet ga je objela siva megla, moral se je umakniti v brlog in počakati. Ker je bil utrujen od celodnevne hoje in dela, ga je kmalu premagal spanec: »Utrujen sem, nog sploh ne čutim, zas… …pan … sem,« je zadnjo besedo prepolovil Bilko in že so ga obiskale sanje.

Medtem pa je v medvedjem brlogu, na drugem koncu gozda, risinje že močno skrbelo, kje je Bilko.

»Zakaj sem mu samemu dovolila oditi?« je risinja spraševala sama sebe.

»Nikar ne bodi v skrbeh, mama. Bilko je vzdržljiv in pogumen. Ne joči, vse bo še dobro,« sta jo tolažili Nisa in Sija.

A ker škrata ni bilo domov, so risinje morale še eno noč prespati v brlogu medveda Evgena.

Jutro pa je za malega škrata kar prehitro prišlo, kot da bi spal le nekaj minut. Zbudila ga je svetloba. Z njo pa ščebetanje ptic. Predramile so škrata in mu privabile nasmeh na usta. Po kolenih se je splazil iz votline. »Prosim vas, ptice, pokažite mi pot do brloga medveda Evgena. Risinje gotovo skrbi zame. Pohitimo!« jih je poprosil Bilko, in ptice so uslišale njegovo prošnjo. Dvignile so se, poletele in z glasnim čivkanjem ves čas vzpodbujale Bilka, da jim je sledil. Škrat se je bolj dričal po strmini kot hodil, in tako so kmalu prispeli do votline medveda Evgena. Najprej so ptice zagledale risinje, nekaj kasneje je to uspelo še škratu. Poslovili so se, ptice z glasnim čivkanjem, Bilko pa je zaklical za njimi: »Hvala vam! Brez vas mi ne bi uspelo,« potem pa je objel risinje. Ni preveč govoril, raje jih je povabil na pot skozi gozd. Mama risinja je utrujenega škrata posadila na svoj hrbet in tako so skupaj odšli proti svojemu novemu domu. Kmalu so v snegu opazili Bilkov napis dobrodošlice: »DOBRODOŠLE DOMA«. Solze sreče so tekle po gobčkih. Tudi Bilko ni skrival veselja. Nisa in Sija sta ga s tačkami prisrčno objeli, mama pa se mu je zahvalila z iskrenim, hvaležnim pogledom. Takrat pa se je megla v trenutku dvignila. Oblaki so ponudili nekaj prostora tudi soncu, da se je poveselilo z junaki te pravljice.

Stane Ivanov

Enhanced by Zemanta