Včasih se starši ob otrocih počutijo, kot da so z njihovim prihodom izgubili sebe, take, kot so se poznali prej, da so izgubili čas zase, za svoje hobije, sproščeno življenje. Zdi se jim, da se prav zaradi njih ne zmorejo samouresničiti tako, kot so si včasih želeli.

 

Vsa ta stiska kaže na to, da jih je strah otroštva, saj je zanje otroštvo povezano s strahom, odpovedjo in tesnobo. Sami ob svojih starših niso dobili občutka, da so starši veseli njihovih hobijev, zanimanj, idej in norčij, neprestane akcije in igre; občutka, da ob njih uživajo in se jih veselijo. Ta stiska izhaja iz otroškega hrepenenja po tem, da bi se kot otrok ob starših lahko spočili in bili sebe res veseli. Prav izkušnja, da ob starših niso imeli priložnosti začutiti sproščenosti in veselja, otežuje možnost, da bi sedaj sami uživali ob otrocih, imeli skupne hobije in skupni »čas zase« in ob tem vseeno ohranili sebe. Odpoved sebi ne pomeni, da se zamenjaš, ampak da si lahko v vsaki situaciji ob komerkoli sproščen.

Ob otrocih se soočiš s svojimi pomanjkljivostmi, postaneš iskren do sebe in drugih, se v svojem starševskem poslanstvu samouresničuješ. Razvijaš domišljijo (pripoveduješ pravljice), senzitivnost (ko skušaš razumeti otroka, bolje razumeš sebe in druge), ustvarjalnost (rišeš, zidaš gradove), veselje do sebe (otrok se te razveseli, ko prideš iz službe), šport (ko z njimi tekaš, jih nosiš v gore), se naučiš izkoristiti čas (v enakem času narediš dvakrat več). Enostavno lahko v vsem tem uživaš in se odpoveš vsemu nebistvenemu, nepotrebnemu za svoje uresničenje.

 

Odpovedovanje je namreč lahko priložnost, pri kateri ne gre za izgubljanje, ampak novo pridobivanje. Kjer se kot oseba lahko preoblikuješ, kjer lahko presegaš svoje skušnjave, omejenosti, slabosti. Ob otrocih se lahko vedno bolj veseliš sebe. Starševstvo je zato najprej vzgoja sebe, nato pa še otrok.

dr. Katarina Kompan – Erzar in Andreja Poljanec, univ. dipl. psih., spec. zakonske in družinske terapije