Bodi priden!
MOJE OTROŠTVO – nekoč
Moje otroštvo se je »zgodilo« včeraj in se »dogaja« še danes, ja, prav v tem trenutku. Tako rekoč je večno, aktualno in že vedno »živo«.
Bilo je zelo pestro in dinamično. Otroci smo se veliko igrali na skupnem igrišču in ob reki Sori spoznavali lepoto narave. Poletja so bila najlepša, pa tudi hladne, dolge zasnežene zime. Smučanje, sankanje in drsanje kar na domačem dvorišču.
Zdravo in pestro otroštvo je nastajalo kot bogata dediščina in koristna popotnica za naše življenje. Otroška igra je bila naša osnovna aktivnost, obveznosti do šole pa so … pa so se dogajale spontano, sproščeno in mimogrede.
Že v tistih časih smo otroci doma in v šoli, na obisku in na igrišču najpogosteje slišali ukaz:
»Bodi priden!«
Zato je »nekaj let kasneje« nastala tudi tale pesem:
(z zgoščenke »Hop, Cefizelj«, Sten & Pinocchio)
Bodi priden, bodi priden!
Ko se rodiš, najprej zajokaš in ime dobiš.
Sledi že prvo vprašanje:
kako z dolžino je in težo
in kakšno je ostalo stanje?
Bodi priden, bodi priden!
Bodi priden, bodi priden!
»A mene prav nihče vprašal ni,
le kje je lepše kot pri mamici?«
Pred vrati so le rože in čestitke,
hura, živi naj nega male ritke.
Bodi Priden, bodi priden!
»Mar mi je tako ime?«
Kdo najmanjši je pri hiši,
to prav hitro se izve.
Bodi priden, bodi priden
tukaj, vedno in povsod,
bodi priden, bodi priden,
v vrtcu, šoli in za god!
»Prav kmalu bodo šteli mi zobe,
brez njih, vam zagotavljam, res ne gre.«
Sledi aplavz navdušenja,
ko malčku prvi kupček se podre.
»Kako velike vaše so oči,
in vedno, vedno se vam kam mudi!
Ni časa ne za igro in zabavo,
jaz z vami rad spoznaval bi naravo!«
Bodi priden, bodi priden,
tukaj, vedno in povsod,
bodi priden, bodi priden!
Bodi priden, bodi priden,
ne sprašuj me spet zakaj,
bodi priden, bodi priden,
dol z drevesa sem nazaj!
Bodi priden, bodi priden.
»NE, to moje ni ime,
ostal bom živ in radoveden,
vrtel življenje bom smeje!«
MOJE STARŠEVSTVO – danes
Dandanes je zelo drugače. Mi smo postali starši svojih otrok, ki pa v primerjavi z nami nimajo toliko časa za preprosto in spontano igro. Šolske obveznosti so postale nekoliko »težje«, točkovanje in tekmovanje vsepovsod, predvsem pa so se nakopičile raznovrstne popoldanske dejavnosti. Tako so tudi starši, predvsem v večjih mestih, dobili novo funkcij, in sicer vlogo »vozačev«. Otroke prevažajo med dvema najbolj obiskanima bregovoma, med kulturo in športom. Vedno višje, hitreje, močneje! Kako zelo veliko je ponudbe, mar ne? Kako zelo so »pridni«otroci, še posebej pa smo pridni mi, njihovi starši?
Sporočilo za naše življenje
»Bodi priden« še vedno odzvanja kot najbolj pogost izrek, ki ga odrasli sporočajo svojim otrokom! Osebno ga ne maram in ne izgovarjam!
In kaj pomeni ta ukaz? Kaj nam sporoča takrat, ko praznujemo rojstni dan, ko gremo v vrtec, šolo, na izlet, v varstvo k babici … za dobro jutro, za lep dan in za lahko noč!?
O, prav dobro vemo, saj nam in jim je že zelo dobro zlezel pod kožo.
Le kaj? Odrasli otrokom želijo vendarle dobro, uspeh in veliko mero zadovoljstva. In da bodo vendarle izpolnili njihova/naša pričakovanja in ambicije! Mar ne?
»Bodi priden!«
Ta izraz pa pomeni tudi nekaj povsem drugega, namreč tudi: bodi miren, ne bodi radoveden, ne raziskuj, ne tekaj, ne sprašuj, ne plezaj, ne razmišljaj, ne ustvarjaj.
Ja, želimo mirnega, plahega in neaktivnega otroka!?
Bodi priden!
Tudi takrat, ko se otrokov »nemir« izraža kot velika potreba po gibanju!?
In kdo je pravzaprav »nemiren« in »težaven« otrok?
Ali ne prav tisti, ki bi rad s svojimi nogami osvojil bližnji travnik, tisti, ki bi se rad z rokami dotaknil drevesnega debla, s svojimi očmi videl izvir potoka, vonjal bližino številnih domačih živali in s svojo domišljijo potoval v čisto svoj pravljični svet?
Ne, mi ga hočemo imeti ob sebi, zaprtega v »varen obroč« naše vsakdanje realnosti!
Otrokov nemir sta le klic in želja po aktivnosti!
In potreba po gibanju se lahko zadovolji le z gibanjem.
Prepustimo se gibanju, dajmo sebi in našim otrokom možnost, da naša lastna aktivnost na široko odpre vrata dejavnemu doživljanju drug drugega v kraljestvu narave.
