Pisateljica, ki s knjigami rešuje vsako zmedo

Sedem pred računalnik in v iskalno vrstico zapišem: novejša izvirna slovenska literatura. Izpiše se dolg seznam in z njim pohitim v najbližjo knjižnico. Seveda je kupček izposojenih knjig, ki jih tam najdem, mnogo manjši od seznama, saj očitno recesija trka tudi na hrame, ki skrbijo za našo duhovno hrano. A vseeno med knjigami najdem štiri pravšnje, ki jih izberem za našo knjižno akcijo. Predstavim jih otrokom v vrtcu. Zgodbe jih navdušijo, še posebej z zanimanjem prisluhnejo pravljici Najlepše darilo za rojstni dan Mojiceje Podgoršek.

 

V njej spoznajo zgodbo malega pingvina Vladimirja in z njim sočustvujejo, ker je moral zapustiti prostrano Antarktiko in oditi v ograjeno novo domovanje v živalskem vrtu. Pravljica vzbudi njihovo radovednost, da poiščejo knjige, v katerih najdejo še več podatkov o tej čudni ptici v črnem fraku. Ob ponovnem prebiranju Mojicejine knjige se spomnijo, da je pisateljica napisala tudi knjigo Medo reši vsako zmedo, imenitno knjigo, ob kateri so se neskončno zabavali, ko so iskali napačne črke v besedah. Ni čudno, da je bila knjiga leta 2007 nominirana za najlepšo izvirno slovensko slikanico. Prav to otroško navdušenje me je spodbudilo, da sem poklicala Mojicejo Podgoršek in se dogovorila za kratek intervju. Obiskala sem jo v njenem najljubšem kotičku v šolski knjižnici OŠ Jurija Vege, kjer je tudi zaposlena. Debeli dve uri klepeta sta minili, kot bi trenil, in ob slovesu sem Mojiceji zaupala, da bom še to popoldne pohitela v knjižnico, da spoznam čim več njenih knjig. Pa je odprla omaro šolske knjižnice in predme postavila zajeten kup svojih slikanic. Kup bi bil seveda še enkrat višji, če bi bile na mizi prav vse knjige, ki jih je ustvarila (okoli 40). A tudi teh je bilo dovolj za več zanimivih bralnih uric. Takoj ko sem prišla domov, sem še pred odhodom v službo prebrala prvo knjigo Kako je nastala mavrica, potem pa sem jo odnesla s seboj v vrtec in jo prebrala tudi otrokom. Dolgo smo ob njeni vsebini klepetali, ko pa sem jim povedala, da sem se pravkar vrnila z obiska pri pisateljici, ki je knjigo napisala, in jim zaupala, kako velik kup knjig mi je posodila, sem jim morala obljubiti, da jim bom prinesla in prebrala še druge njene knjige. Doma sem z branjem nadaljevala in brala sem tako dolgo, dokler nisem prebrala prav vseh knjig, tudi tistih, za katere sem sprva menila, da jih bom le prelistala. A že po nekaj stavkih so me Mojicejine pripovedi potegnile vase, tako kot se za vsako dobro pravljico tudi spodobi. Saj pravljice niso namenjene le otrokom, ampak bralcem vseh starosti. Mojiceja pravi: »Pravljice so nastale za odrasle v času, ko ni bilo knjig, potem pa so jih priredili za otroke, da bi z njimi lažje vzgajali. Vendar niso izgubile svoje širine, še vedno nagovarjajo tudi odrasle, da lažje razmišljajo o svojih ravnanjih.« In Mojicejine pravljice to zagotovo znajo.
V knjige zaljubljena pisateljica

 

Mojiceja Podgoršek pa ne pritegne pozornosti le s svojimi knjigami, je tudi nadvse zanimiva oseba, ki zna navdušiti sogovornika, ko se s posebnim žarom v očeh spominja svojega otroštva, začetkov svoje pisateljske poti, materinstva svojima sinovoma, ki jima je že v zibko položila ljubezen do knjig, in seveda druženja s knjigo v knjižnici, ob kateri še posebej žari njen pogled in vabi male in mlade bralce k branju.

Mojicejina ljubezen do knjig se je rodila že v zgodnjem otroštvu, ko je opazovala mamo in očeta, ki sta vsak večer in ob nedeljah popoldne s kupom knjig romala v spalnico in kar naprej brala. Tako sta otrokom privzgajala pozitiven odnos do knjige in jim z lastnim zgledom sporočala, kako pomembno je branje. In tako je Mojiceja kar naprej brala in ob knjigah rasla. Zato ni čudno, da se je lotila pisanja, in ni čudno, da uživa kot knjižničarka, ko navdušuje otroke za branje. Zaupala mi je, da je knjižnica zanjo najbolj vznemirljiv kraj in da ga ne bi zamenjala za nobeno drugo delovno mesto, pa čeprav bi imela številne možnosti za to, saj je po izobrazbi ekonomistka, diplomirana kulturologinja, ima magisterij iz bibliotekarstva, je novinarka in učiteljica.
Mojiceja je » popravljala« Miklavževa darila

 

»Vsak otrok potrebuje svojo knjigo, svojo pravljico, iz katere vzame tisto, kar mu pravljica sporoča. Vsak mora najti svojo pravljico. Pravljice so stalno gradivo za vse življenje. Z njimi lahko rešujemo težave na podzavestni ravni, zato ima tisti, ki kot otrok ni bil deležen pravljic, težave, ker se ni naučil reševati problemov na simbolni ravni,« je začela najin pogovor Mojiceja. Tudi ona je imela svojo najljubšo pravljico, Pepelko. Še danes jo ima shranjeno na knjižni polici, pa čeprav je vsa polepljena, ker jo je navdušeno brala tudi njena nečakinja. Ob prebiranju Pepelke se je poistovetila z glavno junakinjo knjige in iskala svoje mesto v petčlanski družini. Bila je najstarejša in velikokrat je morala pospravljati za tremi mlajšimi brati, kasneje pa tudi za sestrico, ki je bila najmlajša v družini. Tako je na simbolni ravni reševala nezadovoljstvo ob delitvi dela in nalog v družini. Poleg Pepelke je pogosto prebirala tudi pravljice Frana Milčinskega, še posebej slikanico Gospod in hruška. Čeprav je jezik, v katerem piše pisatelj, nekoliko arhaičen, je to ni motilo, v njej je iskala sporočilo, tako kot vsak bralec vzame iz pravljice tisto, kar mu pravljica sporoča. Še bi lahko naštevala naslove knjig, ki jih je rada prebirala, a Mojiceja je imela vse knjige rada, celo tako zelo, da je »popravljala« darila, ki jih je pripravil Miklavž. Vsako leto ga je težko čakala, potem pa prva vstala, se splazila k darilom in knjige, ki jih je Miklavž vedno prinesel vsem, zamenjala za slaščice. Tako so bratje in sestrica dobili slaščice, ona pa knjige. Mojiceja je sicer vedela, da bi ji fantje knjige posodili, a želela si je, da bi bile njene. In če danes prebere zanimivo knjigo, ki si jo je izposodila v knjižnici, pohiti v knjigarno in si jo kupi, da je potem za vedno njena.
Moja mama kar naprej bere in se uči

O volku, ki je iskal pravljico

Seveda pa se je Mojiceja rada tudi igrala. Imela je mnogo lepih igrač, pa čeprav jih otroci takrat niso imeli veliko. Ona pa je imela srečo, saj je bil oče mizar, ki ji je iz lesa izdelal čudovito hiško, posteljice za punčke, vozičke … Toda Mojiceja meni, da ni pomembno, koliko igrač imajo otroci. Igrače ne morejo zamenjati ljubezni in časa, ki bi ga morali odrasli nameniti otroku. V spominu ostanejo le drobne pozornosti, ob katerih se bo družina še dolgo spominjala lepih skupnih trenutkov. Tudi njena družina se velikokrat zbere ob škatli spominov: prebirajo pisemca in spise, pregledujejo risbice, ki sta jih pisala otroka svojim staršem ali pa starša otrokom. Ob pregledovanju se čudijo, kaj vse so znali ustvariti in napisati, ob branju se nasmejijo, tako kot ob tem prvem spisu mlajšega Mojicejinega sina, v katerem je zapisal:
»Moja mama je srednje postave, vsak dan si pobarva lase, kar naprej bere in se kar naprej uči.«

In res je Mojiceja mama, ki kar naprej bere in se kar naprej uči. Po končanem študiju ekonomije, ko jo je naključje pripeljalo v novinarske kroge, se je spet lotila študija, tokrat kulturologije in bibliotekarstva. Še vedno se uči, saj se pripravlja na podiplomski doktorski študij na Pedagoški fakulteti s področja pravljice. Tudi v osnovni in srednji šoli se je rada učila, še posebej slovenščino. Vendar, pravi, da je veselje do učenja na osnovni in srednji stopnji zelo odvisno od profesorjev. V osnovni šoli je imela čudovito učiteljico, ki je znala otroke navdušiti za spoznavanje materinščine in književnosti, srednješolska profesorica pa je kar naprej zahtevala dolgovezno memoriranje manj pomembnih podatkov, kar je učence odvračalo od učenja. Mojiceja, ki se je pridno učila vseh pomembnih podatkov in ni nikoli dolgovezila pri pisanju, kar ni mogla razumeti učiteljičinih zahtev. In ker je bila vedno malo samosvoja in je rada počela tisto, kar jo veseli, se s profesorico ni najbolje razumela. Morda so prav ob tovrstnih izkušnjah nastale imenitne slikanice o Trubarju, Vegi in Prešernu, v katerih pisateljica opiše življenje velikih Slovencev kratko in zanimivo za bralce vseh starosti. Slikanice so imenitna zgoščena predstavitev najpomembnejših podatkov, in čeprav sem ob prebiranju Mojicejinih knjig sprva prav te slikanice uvrstila med tiste, ki jih bom le prelistala, sem potem, ko sem jih prebrala, sklenila, da si jih bom kupila za svojo domačo knjižnico. Mojicejina misel, da je umetnost pripovedovanja v tem, da s kratkimi stavki poveš veliko, se potrjuje prav v omenjenih slikanicah.
Kako je Pokakana zgodbica začetnim bralčkom v pomoč

 

Mojicejin pedagoški čut in sposobnost dobrega opazovanja pa je čutiti tudi v drugih njenih knjižnih delih. Čeprav v pravljicah ne moralizira, vzgaja in poučuje, pa s preprosto zgodbo vodi bralca k razmišljanju ali pa mu na igriv in humoren način pomaga prek začetnih bralnih ovir. Takšne so slikanice Medo reši vsako zmedo, Črviva zgodba, Pokakana zgodba in še nekatere druge, ki otroka zabavajo in mu obenem pomagajo reševati probleme. Pisateljica pravi, da veliko idej za svoje knjige najde prav pri svojem delu z otroki, ko jim pripoveduje pravljice, pomaga izbirati ustrezne knjige, posluša njihove prve bralne poskuse. Otroke opazuje, v glavi se ji porodi ideja, ki jo mora še tisti hip, pa čeprav sredi noči, preleviti v pravljico. V pravljice zavije otroške težavice, probleme zaljubljenih najstnic, prva srečevanja s knjigami.

Tako je tudi nastala njena prva objavljena slikanica Maša obišče šolsko knjižnico. Kasneje pa so nastale še knjižice Mimi je drugačna, Marušin dnevnik in druge.

Načrtuje pa tudi že nove slikanice, ki bodo poudarjale povezanost pravljice z okoljsko vzgojo in ekologijo ter bodo skušale z malo besedila veliko povedati malim bralcem.


Za konec pa še nekaj nasvetov knjižničarke, ki z žarom v očeh vabi otroke k branju

O Mojiceji Podgoršek bi lahko zapisala še veliko zanimivega, a ker so njene misli o knjigah in branju knjig najmlajšim dragocen nasvet vsem staršem in vzgojiteljem, vam jih ob zaključku ponujam v razmislek in pomoč pri delu z otroki.

»Navdušujte otroke za druženje s knjigami. Ne vsiljujte jim svojega izbora knjig. Otrok naj sam poišče knjige, ki so mu všeč. Lahko mu svetujete, odloča pa naj sam. S tem mu izrazite spoštovanje do njegovih odločitev in mu tako krepite samozavest in občutek, da zmore tudi sam. Pravljice mu ne razlagajte, naj si sam ustvari svoje mnenje, kar je veliko bolje, kot da mu vi vsiljujete svojega. Če bo v pravljici sam iskal sporočila, bo lažje reševal svoje probleme, nam jih zaupal in se z njimi uspešno spopadal, ob pomoči pravljice. In če vas malček med branjem ne posluša zbrano, nikar ne prenehajte z branjem, raje se prepričajte, kaj je otrok slišal. Presenečeni boste, ko boste izvedeli, da si je zgodbico zapomnil, pa čeprav se je medtem igral.«

 

Jelka Rahne