Ne pozabite na zajtrk!

ZAJTRK (Viljem Gergolet – Sten Vilar – Boštjan Grabnar)

Zajtrk, zajtrk, zajtrk.

Marmelada, margarina,
joj, kako je sladka, fina,
malo kruha in salame,
malo meda in banane.
Zajtrkovati vsako jutro zdravo
in koristno je,
za telo je energija, še želodčku smeje se.

Zajtrk, zajtrk, zajtrk.

Hvala jutru za dobrote,
sveže mleko, kruh, piškote,
hvala vodi za svežino,
hvala sončku, da živimo.

Zajtrkovati vsako jutro zdravo
in koristno je,
za telo je energija, še želodčku smeje se,
smeje se.

Hvala vodi za svežino,
hvala sončku da, hvala sončku da,
hvala sončku, da ŽIVIMO.

Vsako jutro začenja nov dan … čisto preprosto se prebudimo, vstanemo, se napotimo v kopalnico in ugotovimo, da smo, še vedno mi, tisti tam v ogledalu. Dobro je, da se opazimo in samega sebe potrepljamo po rami. Srečanje z vodo je osvežilno, kajti voda je od sile važna, ker je tudi v suši vedno vlažna.
Tako pravzaprav začenja naša se predstava Ko bom velik, bom.
Še nekaj zelo pomembnega se zgodi.
Pripravim si obilen zajtrk! Da, zajtrk. Najobilnejši obrok dneva. Zaužijem ga z nasmehom na obrazu; veliko lažje mi je, kajti po tem prvem opravilu lahko pozorneje poslušam, gledam, čutim, delam in se igram. Ups, igram!? Kaj pa je to?
Igram? Igra je bolj sveža od vode, je bolj zdrava od mleka in za človeka največji dar svobode!
In igrati bi se morali vse svoje življenje!

Sporočilo za naše življenje

Z zajtrkom naj se začenja naš dan. Ne gre le za dobrote, ki nam jih podarja narava, gre predvsem za tih, intimen in družinski jutranji obred.
Kako zelo pomembna so jutra za naše odnose v družini. Kako zelo pomembno je, da se družimo skupaj ob naši tihi, družinski mizi.
Ste kdaj pomislili, da je miza najpomembnejši del pohištva našega stanovanja?
No, mnogi trdijo, da ima ta privilegij vendarle »prijateljica« televizija!?
Tiha spremljevalka našega življenja, kot pravi pisatelj, je lepa družinska miza, na katero se lahko naslonimo, položimo nanjo kruh in kozarec, miza, ki nas povezuje v občestvo ljudi, izdelana po merah človeškega telesa. Miza, podrejena naši podobi in udomačena v hiši s toplo zvestobo.
Da, večkrat bi morali sedati za mizo, se ustaviti, si pogledati v oči in skleniti dlani.
Takrat bi spregovorilo srce, kot pravi pesnik: »Treba je mnogo tišine, tišine, zunaj in znotraj nas, da bi slišali glas, glas, tihi, plahi, pojemajoči glas golobov, mravelj, ljudi in njih bolečine …«
Živimo pod isto streho, očetje, matere, žene, sinovi in hčere, pa se ne poznamo in velikokrat niti ne opazimo. Življenje gre mimo nas in mi, kot nemi sopotniki, iščemo del tistega, kar bi nas lahko družilo: ljubezen in spoštovanje!
»Tišine, tišine, srca samo naj merijo čas, kažejo pota.«
Večkrat bi morali sedeti za našo skupno mizo!
Večkrat na dan in vselej takrat, ko nam je hudo ali pa ko v nas prekipeva največje veselje!
Tudi zvečer, ko si morda s poljubom in prijazno besedo zaželimo lahko noč.
In za vsak trenutek naših skupnih doživetij bi si morali biti hvaležni.
Naj z jutrom »sonce« obsije naš obraz in naj z nasmehom začenja dan.