Moj otrok deli sobo

Ko sva z možem pred dobrimi desetimi leti začela urejati stanovanje v zgornjem nadstropju hiše njegovih staršev, nama je bila od spalnih prostorov najpomembnejša spalnica. Zato sva si izbrala večjo sobo, manjša pa je bila seveda namenjena otroku, ki bo nekoč prijokal na svet. Seveda pa ta nekoč ni bil več daleč in čez dobro leto je na svet prijokala najina Taja, ki je najprej spala v najini spalnici. Največkrat se je ponoči prekobacala iz svoje posteljice med naju in skupaj smo prespali do jutra.

Ko je bil na poti drugi otrok sva z možem ugotovila, da je sedaj že skrajni čas, da Taja (pri dveh letih in pol) dobi svojo sobo. Veliko sva se pogovarjala, kako bo Taja sama spala v svoji sobi, ali bo še prihajala k nama, kako bomo potem vsi štirje skupaj v zakonski postelji in podobno. Skratka cel kup vprašanj in skrbi. Približno mesec pred prihodom dojenčice Hane je bila sobica pripravljena. Najine skrbi so bile nepotrebne. Taja je bila nad sobico navdušena. Zvečer smo imeli sicer vsak večer pred spanjem uro pravljic, stiskanja in crklanja. Taja je sicer ponoči še nekaj časa (vendar redko) prihajala v najino posteljo, ker pa se je to kmalu nehalo, sva pomirjena ugotovila da je nova soba in nova postelja nanjo dobro delovala. Če bi to vedela bi jo verjetno že prej preselila v svojo sobo, saj so bile noči od tedaj naprej veliko bolj mirne.

Taja si je zelo želela, da bi se k njej v sobo preselila tudi sestrica Hana. Tako smo pri približno letu in pol v Tajino sobico preselili še Hano. Punci sta se v sobi skupaj igrali, ustvarjali, vanjo vabili prijatelje in vse je bilo od obeh. Vse to je funkcioniralo približno štiri leta.

Sedaj sta punci stari devet in šest in včasih sem mislila, da jima bo od prepirov in pregovarjanj do kje je soba od Taje in do kje od Hane razneslo tisto majhno sobo. Seveda so vedno sledili pogovori. Ker smo ravno sredi gradnje nove hiše sva jima z možem vedno razlagala, da gradimo hišo, da bosta tam imeli vsaka svojo sobo in da naj še malo potrpita. Ker pa v novi hiši ne bomo vsaj še dve leti, ker imata resnično majhno sobo, skoraj sobico, ker je starejša hčerka zelo, resnično zelo redoljubna, mlajša pa »kjer ji od riti pade« (dobesedno) sva z možem ugotovila, da bo treba ukrepat.

Ker očitno v različnih življenjskih obdobjih ljudje različno razmišljamo, ali bolje rečeno, te splet okoliščin v življenju pripelje do novih stvari, ki so ta trenutek pomembnejše. Prav zato sva z možem ugotovila, da nama bo popolnoma zadostovala manjša sobica, kamor bova postavila vse kar v spalnici potrebuješ, večjo pa bova pregradila na pol in bo volk sit in koza cela. Tako se je pričela selitev in manjša prenova našega stanovanja. Sedaj sta hčerki veseli in zadovoljni in se večkrat skupaj igrata v eni ali drugi sobi, ko pa si želita intime pa se umakneta vsaka v svoj raj (sobo).

Ko takole razmišljam o plusih in minusih delitve ali samostojne sobe, mislim da otroci rastejo in z njimi vred tudi njihove želje in potrebe, naša naloga je, da jih upoštevamo. Seveda pa je vse povezano s prostorom in financami. Kljub temu, da je prednost samostojne sobe ta, da ima otrok večjo možnost intime in miru, da sam skrbi in odgovarja za svoje stvari in jih tudi pospravlja, pa daje delitev sobe večji občutek varnosti. Vedno je tu še nekdo za družbo, pogovor ali igro. Sama se spomnim, da sem svojo sobo dobila šele ko sem šla v srednjo šolo, pa se poleg prepirov s sestro (glede stvari in pospravljanja sobe) najbolj spomnim večerov ko sva klepetali do onemoglosti in med zanimivimi pogovori zaspale. Od vsega pa mi je najlepše, ko se ob nedeljah zjutraj hčerki priplazita v najino posteljo, kjer se potem pogovarjamo, smejemo in zabavamo.

Tako kot smo si med seboj različni odrasli, so si med seboj različni tudi otroci, čeprav so iz istega gnezda. Nekateri si želijo svojo sobo, drugi želijo družbo (tako kot si jo je pri štirih naša Taja). Ne glede na to ali si otroci delijo sobo ali ima vsak svojo, mora otrok čimprej sam skrbeti za svoje stvari in jih pospravljati. Najpomembnejše pa se mi zdi, da otroku delamo družbo (mu beremo pravljico, se pogovarjamo …) kadar se počuti osamljenega. To pa je največkrat ravno pred spanjem. Tako bo otrok umirjen zaspal in se naspal, kar se bo odražalo na njegovem zdravju in pozitivnejšem odnosu do okolja in vsega kar ga zanima.