Skoraj vsako noč se naša najmlajša, sedaj petletna, hčerka Hana prikrade v najino sobo in reče: »Mami, k vama grem spat.« Jaz se v spanju usedem, ona se splazi med naju se stisnemo in sladko zaspimo do jutra. Podobna situacija je bila že ko je naša najstarejša, sedaj osemletna hčerka Taja, prihajala v najino posteljo. Vendar sem se pri starejši na začetku spraševala, če delam prav. Brala sem najrazličnejšo literaturo o vzgoji in v njej sem velikokrat prebrala, da to ni prav, da je tak otrok »scrtan«, da se moramo tudi starši pošteno odpočiti in naspati, da se otroku čez dan lahko bolj posvetimo. Vse to o moji in moževi nenaspanosti je bilo v začetku res. Imela sva vsak svojih dvajset centimetrov, hčerka pa je seveda kraljevala na sredini, na preostalih 160-ih centimetrih. Seveda tudi to včasih ni bilo dovolj in sva njene noge in roke čutila na rebrih ali celo na glavi (včasih si imel občutek, da goni kolo).

Z možem sva se večkrat pogovarjala, kaj je bolje, kaj je prav. Glede na to, da je najina najstarejša začela sredi noči prihajati v najino posteljo, ko smo iz porodnišnice prinesli dojenčico Hano in se je Taja mesec pred njenim prihodom preselila v svojo sobo in morala posteljico v spalnici odstopiti sestrici, sva z možem sklenila, da lahko pride k nama kadar hoče. Ugotovila sva, da je tako bolje za njen čustveni razvoj, da bo zaradi tega gotovo lažje sprejela, da ni več edina, da se svet ne vrti več samo okrog nje, da ima sestrico. S tem sva ji pokazala, da je še vedno dobrodošla v naši sobici, da se še vedno lahko stisne k nama, da jo imava rada. To otroku daje tudi občutek varnosti. Kar predstavljajte si kako se počutite, kadar ste v postelji sami ali pa ko se lahko k nekomu stisnete. Tako, Taja je lahko prišla v najino posteljo kadar je hotela, včasih smo bili v postelji kar vsi štirje že zvečer in smo se pogovarjali, se smejali in stiskali. Danes vem, da sva z možem ravnala prav, saj danes 8-letnica noče več v našo posteljo, pravi da je »gužva« in srečna sem da smo se »crtali« takrat, ko je to še sama hotela. Zavedati se moramo, da lahko z dotikom in objemom našim otrokom najbolje pokažemo, da so dobrodošli in da jih imamo radi. Jaz sem torej zagovornica, da otroci lahko pridejo v našo posteljo, kadar želijo. Da smo ljudje prilagodljiva bitja, sva z možem dokazala sama sebi, nič več naju ne moti, da Hana prihaja k nama, enostavno sva se navadila in zbudiva se enako naspana kot ob redkih jutrih, ko Hane ni k nama. Zavedam se, da bodo ta naša nočna stiskanja prehitro minila in mi bosta kmalu prepovedali, da jih pestujem in »crtam«, češ da sta že preveliki.

Odločitev je seveda vaša, jaz pač zase vem, da me prisotnost otroka v najini zakonski (družinski) postelji ne moti in da otroku lahko to le koristi. Tako za njegov čustveni kot telesni razvoj.

Napisala:Andreja Oblak Kavčič, vzgojiteljica, VVE Žiri
Uredila: PV

Fotografije: SXC
Članek je bil objavljen v reviji Otroci.

Podobni članki:
PUSTOLOVŠČINA SREDI ZELENIH GRIČEV
Foto natečaj: Otrok in plodovi narave!
V šolo hodi otrok in ne starši!