Za večino otrok prva leta šolanja minejo brez posebnih težav. Za tri odstotke otrok s težavami pri branju in pisanju, ki jim pravimo disleksija, pa je to lahko začetek vrtenja v krogu. Kljub vloženemu trudu se morajo soočati s pritiski staršev in šole zaradi slabih rezultatov. Odpor do učenja, ki ga povzročajo ti pritiski, jim onemogoča, da bi šola bila »šala« (tj. pogosta napaka dislektikov). Večina teh otrok je sicer poprečno bistrih ali celo nadarjenih na kakšnem drugem področju. Zato se je pomembno zavedati, da disleksija sama po sebi in ob primerni pomoči ni ovira za uspešno izobraževanje in kariero. Čeprav se je ne da povsem odpraviti, se je nanjo mogoče privaditi in včasih celo izkoristiti njene »drugačnosti«.

Disleksija je nevrofiziološko pogojena motnja, ki jo spremljajo pomanjkljivosti ali posebnosti v nekaterih procesih spoznavanja. Temeljne značilnosti tovrstnih motenj branja in pisanja so tako težave pri orientaciji v prostoru in času, težave pri organizaciji, slabo razumevanje prebranega, hitro pozabljanje, težave pri izražanju misli v pisni obliki, pri povezovanju glasov in simbolov ter težko usklajevanje dveh procesov, npr. pri hkratnem poslušanju in pisanju. Otrok zamenjuje podobne črke (b-d, b-p, m-n, d-g, a-e) ali zloge (on-no, ej-je, do-od). Ker pisanje in branje ni avtomatizirano, vso pozornost usmeri v samo tehniko in pozabi npr. pri branju na vsebino prebranega ali pri pisanju na upoštevanje pravopisnih pravil (ločila, velike začetnice), čeprav jih drugače pozna.

 

Starši svojega otroka najbolje poznajo in lahko prvi opazijo razlike med otroki v družini. Še posebej naj bodo pozorni, če je disleksija že bila prisotna v družini. V predšolskem obdobju je tako mogoče opaziti pozabljivost otroka, težave v govorjenju, zamenjavo črk, težave pri pomnjenju zaporedij in s koordinacijo. Pogosto gre za »nerodne« otroke. V šolskem obdobju otrok kaže odpor do šole, še posebej do branja. Težave ima pri učenju besed in črk, s povezovanjem črk v besede, z oblikovanjem črk ter slabo organizacijo gradiva. Temu sledi zatikajoče branje, šibek besedni zaklad, težave pri določanju glasov v besedi, s pravilnim zapisom ter zlasti pri razumevanju prebranega. Prav tako ima lahko disleksičen otrok težave tudi na drugih področjih, npr. pri matematiki in glasbenem pouku, ki zahtevajo prevajanje in ravnanje s simboli. V kasnejšem obdobju se lahko na vse to pripnejo tudi vedenjski problemi, kar pomoč še otežuje.

Po prepoznavanju, da gre za disleksijo, je treba konkretno pomoč načrtovati timsko – starši, učitelj, otrok in specializirani pedagog. Z zgodnjimi in pravilnimi pristopi lahko posledice motenj branja in pisanja omilimo. Pri tem je pomembno poznavanje problema in sprejemanje otroka takega, kot je. Pomoč mora biti usklajena in vključevati vse možne podpore in prilagoditve doma in v šoli.

Nikakor ne smemo pozabiti, da je najboljša motivacija uspeh, zato dajmo otroku možnost doživljanja uspeha in ga pohvalimo za vsak napredek pri branju in pisanju. Začnimo s postopnimi in majhnimi koraki na področjih korekcije motenj branja in pisanja, poudarjamo tista področja, na katerih je otrok še posebej uspešen, in razvijamo njegovo pozitivno samopodobo. Otroka navajajmo tudi na delo z računalnikom. Najboljše rezultate pri pomoči dosegamo s kombiniranjem različnih pristopov, pri čemer je zlasti treba paziti na strukturiranost poučevanja in učenja ter na aktivne metode učenja. Avtomatizacijo, ki jo zahteva pravilno branje in pisanje, lahko tak otrok pridobi le, če ima za to na voljo mnogo več časa kot ostali otroci.

Prevladovanje razmišljanja v slikah pri takem otroku predstavlja posebno oviro v položaju, ko naj bi svoje razmišljanje ubesedil. Zato se je treba posebej posvetiti otrokovim učnim veščinam. Naučiti ga moramo, da zlasti razmišlja, kako je prišel do določenega odgovora. Pomembno je, da se nauči sprejemati informacije iz ne preobsežnih učnih sklopov ter jih smiselno organizira in poveže s predhodnim znanjem. Pri učenju so mu lahko v pomoč miselni vzorci.

Seveda starši svojega otroka najbolje poznajo. Tako kot prvi opazijo njegove težave, poznajo tudi njegova močna področja, interese in nadarjenosti. Pri takem otroku je izjemnega pomena, da prekinemo krog neuspehov. Močna področja so prostor potrjevanja, oblikovanja pozitivne samopodobe, razvijanje občutka lastne vrednosti. Če otrok rad riše, speče torto ali je dober športnik, moramo to znati prepoznati, pohvaliti in ceniti.

Čeprav disleksija traja celo življenje, je mnogo ljudi z disleksijo dokazalo, da ta ni ovira za uspešno šolanje in ustvarjalno življenje. Toda z njo se je treba soočiti, in to čim prej. Le tako bo mogoče, da bo prevladovanje razmišljanja v slikah, ki v šoli otroka ovira pri verbalnem posredovanju njegovih misli in znanja, mogoče v odrasli dobi postalo njegova prednost v kreativnem in celostnem soočanju s problemi.

Mateja Gantar, defektologinja, OŠ Žiri

Literatura:

Končnik Goršič, Nataša in Marija Kavkler, ur. (2002): Specifične učne težave otrok in mladostnikov: prepoznavanje, razumevanje, pomoč. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.

Reid, Gavin (2002): Nekaj v prijateljsko pomoč: vodnik za starše otrok z disleksijo. Ljubljana: Bravo – društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami.

Žerdin, Tereza (2003): Motnje v razvoju jezika, branja in pisanja: kako jih odkrivamo in odpravljamo. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše ter Društvo Bravo.