Živeti z dileksijoZa večino otrok prva leta šolanja minejo brez posebnih težav. Za tri odstotke otrok s težavami pri branju in pisanju, ki jim pravimo disleksija, pa je to lahko začetek vrtenja v krogu. Kljub veliko vloženega truda se morajo soočati s pritiski staršev in šole zaradi slabih rezultatov. Odpor do učenja, ki ga pri njih ti pritiski porode, jim onemogoča, da bi šola bila »šala« (tj. pogosta napaka dislektikov). Večina teh otrok je sicer poprečno bistrih ali celo nadarjenih na kakšnem drugem področju. Zato se je pomembno zavedati, da disleksija sama po sebi in ob primerni pomoči ni ovira za uspešno izobraževanje in kariero. Čeprav je ni mogoče povsem odpraviti, se je nanjo mogoče privaditi in včasih celo izkoristiti njene »drugačnosti«.

Disleksija je nevrofiziološko pogojena motnja, ki jo spremljajo motnje ali posebnosti v nekaterih procesih spoznavanja. Temeljne značilnosti tovrstnih motenj branja in pisanja so tako težave pri orientaciji v prostoru in času, težave pri organizaciji, slabo razumevanje prebranega, hitro pozabljanje, težave pri izražanju misli v pisni obliki, težave pri povezovanju glasov in simbolov ter težko usklajevanje dveh procesov npr. pri hkratnem poslušanju in pisanju. Otrok zamenjuje podobne črke (b-d, b-p, m-n, d-g, a-e) ali zloge (on-no, ej-je, do-od). Ker pisanje in branje ni avtomatizirano, vso pozornost usmeri v samo tehniko in pozabi npr. pri branju na vsebino prebranega ali pri pisanju na upoštevanje pravopisnih pravil (ločila, velike začetnice), čeprav jih drugače pozna.

Živeti z dileksijo Starši svojega otroka najbolj poznajo in lahko prvi opazijo razlike med otroki v družini. Še posebej naj bodo pozorni, če je disleksija že bila prisotna v družini. V predšolskem obdobju je tako mogoče opaziti pozabljivost otroka, težave v govorjenju, zamenjavo črk, težave pri pomnjenju zaporedij in težave s koordinacijo. Pogosto gre za »nerodne« otroke. V šolskem obdobju otrok kaže odpor do šole, še posebej do branja. Težave ima pri učenju besed in črk, s pretvarjanjem črk v besede, z oblikovanjem črk ter slabo organizacijo gradiva. Temu sledi zatikajoče branje, šibek besedni zaklad, težave pri določanju glasov v besedi, težave s pravilnim zapisom ter zlasti težave pri razumevanju prebranega. Prav tako ima lahko disleksičen otrok težave tudi na drugih področjih, npr. pri matematiki in glasbenem pouku, ki zahtevajo prevajanje in ravnanje s simboli. V kasnejšem obdobju se lahko na vse to pripnejo tudi vedenjske težave, kar pomoč še bolj otežuje.

Po prepoznavanju, da gre za disleksijo, je potrebno konkretno pomoč načrtovati timsko – starši, učitelj, otrok in specialni pedagog. Z zgodnjimi in pravilnimi pristopi lahko posledice motenj branja in pisanja omilimo. Pri tem je pomembno poznavanje problema in sprejemanje otroka, takega kot je. Pomoč mora biti usklajena in mora vključevati vse možne podpore in prilagoditve doma in v šoli.

Nikakor ne smemo pozabiti, da je najboljša motivacija uspeh, zato dajmo otroku možnost doživljanja uspeha in ga pohvalimo za vsak napredek pri branju in pisanju. Začnimo s postopnimi in majhnimi koraki na področjih korekcije motenj branja in pisanja, delajmo na močnih področjih otroka in na njegovi pozitivni samopodobi. Otroka navajajmo tudi na delo z računalnikom. Najboljše rezultate pri pomoči dosegamo s kombiniranjem različnih pristopov, pri čemer je zlasti potrebno paziti na strukturiranost poučevanja in učenja ter na aktivne metode učenja. Avtomatizacijo, ki jo zahteva pravilno branje in pisanje, je takemu otroku mogoče pridobiti le, če ima za to na voljo mnogo več časa kot ostali otroci.

Prevladovanje razmišljanja v slika pri takem otroku predstavlja posebno oviro v situacijah, ko naj bi svoje razmišljanje ubesedil. Zato se je potrebno posebej posvetiti otrokovim učnim veščinam. Naučiti ga je treba, da zlasti razmišlja, kako je prišel do določenega odgovora. Pomembno je, da se nauči sprejemati informacije iz ne preobsežnih učnih sklopov ter jih smiselno organizirati in povezovati s predhodnim znanjem. Pri učenju so mu lahko v pomoč miselni vzorci.

Živeti z dileksijoSeveda starši svojega otroka najbolje poznajo. Tako kot prvi opazijo njegove težave, poznajo tudi njegova močna področja, interese in nadarjenosti. Pri takem otroku je izjemnega pomena, da prekinemo krog neuspehov. Močna področja so prostor potrjevanja, oblikovanja pozitivne samopodobe, razvijanje občutka lastne vrednosti. Če otrok rad riše, speče torto ali je dober športnik, moramo to znati prepoznati, pohvaliti in ceniti.

Čeprav disleksija traja celo življenje, je mnogo ljudi z disleksijo dokazalo, da ta ni ovira za uspešno šolanje in ustvarjalno življenje. Toda z njo se je potrebno soočiti in to čimprej. Le tako bo mogoče, da bo prevladovanje razmišljanja v slikah, ki je v šoli otroku ovira pri verbalnem posredovanju njegovega razmišljanja in znanja, mogoče v odrasli dobi postala njegova prednost v kreativnem in celostnem soočanju s problemi.

Napisala: Mateja Gantar, defektologinja, OŠ ŽIRI
Uredila: PV

Preberite še več o disleksiji in obiščite naš forum.
———————————————————–
Literatura:

Končnik Goršič, Nataša in Marija Kavkler, ur. (2002) Specifične učne težave otrok in mladostnikov: prepoznavanje, razumevanje, pomoč. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.
Reid, Gavin (2002) Nekaj v prijateljsko pomoč: vodnik za starše otrok z disleksijo. Ljubljana: Bravo – društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami.
Žerdin, Tereza (2003) Motnje v razvoju jezika, branja in pisanja: kako jih odkrivamo in odpravljamo. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše ter Društvo Bravo.

Podobni članki:
PUSTOLOVŠČINA SREDI ZELENIH GRIČEV
Foto natečaj: Otrok in plodovi narave!
V šolo hodi otrok in ne starši!