Disleksija

Disleksija je kombinacija zmožnosti in težav, ki vplivajo na učenje branja in pisanja pri približno desetih odstotkih otrok, ki so povprečno ali celo nadpovprečno inteligentni. Vendar pa se težave ne pojavljajo samo na področju branja in pisanja. Pogoste se težave, s katerimi se srečujejo otroci, mladostniki in odrasli z disleksijo, kažejo tudi v hitrosti predelovanja informacij, na področju kratkoročnega spomina, slušnih in vidnih zaznav, jezika, motoričnih spretnosti in pravilnega zaporedja. Disleksija spada med specifične učne težave in se lahko pojavlja v različnih oblikah od lažje, zmerne do zelo izrazite. Je vseživljenjski primanjkljaj, ki ne izgine, ko odrastemo.

Kakšni so znaki disleksije pri otroku?

Že v predšolskem obdobju lahko opazimo pri otroku z disleksijo naslednje težave:
– pogosto začne govoriti kasneje kot njegovi sovrstniki;
– težko si zapomni nove besede;
– v besedah zamenjuje zloge (npr. namesto lokomotiva reče kolomotiva);
– za črke ne kaže zanimanja;
– ima težave s pozornostjo in pri osredotočenju (daje vtis, kot da ne posluša);
– je motorično manj spreten, neroden;
– ima težave z ritmom;
– težko si zapomni pesmice, izštevanke in rime;
– ima dobre in slabe dneve.

Kasneje v šoli, v obdobju opismenjevanja:
– napreduje zelo počasi oz. počasneje pri učenju branja in pisanja od sošolcev (težko si zapomni črke in številke);
– ne zna povezati črk v besedo, besede črkuje;
– dela veliko napak pri branju in pisanju (v besedah izpušča črke, jih zamenjuje, obrača, dodaja);
– si težko zapomni abecedo, poštevanko, dneve v tednu, mesece v letu;
– ima težave pri razumevanju prebranega (medtem ko pazi na tehniko branja, ni pozoren na vsebino);
– pri pisanju je pogosto neroden in počasen;
– slabo loči in obvladuje časovne in prostorske pojme levo/desno, zgoraj/spodaj, spredaj/zadaj itd.

Otrok se zaradi opisanih težav izogiba branju in pisanju, saj kljub trudu in vadbi napreduje zelo počasi.

Otroci in mladostniki z disleksijo so se kljub težavam pri branju in pisanju sposobni naučiti šolsko snov, vendar na drugačen način kot njihovi vrstniki. Pogosto se dogaja, da starši in učitelji ne prepoznajo, da ima otrok disleksijo, in mu velikokrat pripišejo, da se ne trudi dovolj, da je len, čeprav doma zelo veliko vadi in se uči. Iz tega sledi, da otrok hitro izgubi motivacijo za učenje in zlasti v višjih razredih pogosto razvije vedenjske težave, se ne razume dobro z vrstniki, učitelji in starši. Vse to pa samo še povečuje stisko. V takšnih primerih imajo otroci z disleksijo zaradi svojih nenehnih neuspehov pogosto slabo samopodobo in marsikateri med njimi se ni več pripravljen učiti.

Zakaj pride do nje?

Vzroki za nastanek disleksije so v otroku samem.

Disleksija je nevrološko pogojena in izvira iz razvojnih posebnosti ali iz posebnosti delovanja osrednjega živčevja. Te posebnosti v delovanju osrednjega živčnega sistema oziroma motnje vplivajo na to, kako možgani predelujejo različne vrste informacij. Sodobna literatura pa navaja številne dokaze o genetični nagnjenosti (predispoziciji).

Kam naj se obrnemo po pomoč?

Disleksijo pri otroku lahko opazi že otrokov učitelj ali šolski svetovalni delavec. V Sloveniji je vse več osnovnih šol s specialnimi pedagogi-defektologi, ki z ocenjevanjem otrokovih veščin branja, pisanja, računanja in gibalne spretnosti ugotavljajo prisotnost specifičnih učnih težav in tistih, ki so posledica disleksije. Učitelj in svetovalni delavci ob sodelovanju s starši organizirajo otroku ustrezno pomoč in podporo, s prilagoditvami metod in oblik poučevanja, dopolnilnim poukom ter individualno in skupinsko pomočjo, ki mu pripada po Zakonu o osnovni šoli (1996). V primeru, pa da ima otrok izrazito disleksijo, potem starši ali šolski strokovni delavci predlagajo usmeritev otroka v program prilagojenega izvajanja z dodatno strokovno pomočjo, ki mu omogoča eno do tri ure dodatne strokovne pomoči in prilagoditve v procesu poučevanja in preverjanja znanja (več časa, več ustnega spraševanja, drugačne predstavitve vsebin, upoštevanje učnega stila itd.).

Starši pa se lahko skupaj z otrokom obrnejo po nasvet in pomoč tudi na strokovnjake v svetovalnih centrih, vzgojnih posvetovalnicah, zdravstvenih ustanovah za predšolske in šolske otroke.

Otroci in mladostniki lahko s pravočasno, ustrezno in dovolj intenzivno pomočjo v veliki meri kompenzirajo svoje primanjkljaje, ustrezno učno napredujejo, razvijejo svoje potenciale in so kasneje v življenju uspešni.

Kako mu starši lahko pomagamo?

Da je pomoč pri odpravljanju težav, ki so posledica disleksije, uspešna, je pomembno, da otrok vadi branje in pisanje redno, vsak dan. Pri tem pazimo, da ne pretiravamo s količino nalog in njihovim trajanjem. Najbolje je, da nam vaje in naloge, s katerimi bo otrok izboljševal branje in pisanje, predlaga specialni pedagog na šoli oz. v strokovni ustanovi. Ker pa imajo otroci z disleksijo največkrat hud odpor do samega branja, pisanja in računanja, je pomembno, da pri izboru vaj sodelujejo tudi sami. Dovolimo jim npr., da si sami izberejo vsebino in količino branja. Le tako bodo ustrezno motivirani za vsakodnevne vaje.

Prav tako lahko olajšamo otroku branje tudi, če izbiramo knjige, ki so napisane na način, ki je otrokom z disleksijo prijazen. Pri tem smo pozorni na naslednje kriterije:
Črke naj bodo nekoliko večje (med 12 pt ali 14 pt do 18 pt) s čitljivim videzom (Arial, Comic Sans, Verdana), na pastelno obarvanem papirju brez leska.

Vrstice naj imajo največ 60 do 70 znakov. Vrsticam, ki so predolge ali prekratke, oči sledijo z naporom.
Med odstavki so priporočljivi presledki, s katerimi je besedilo ločeno in ki dajejo občutek zračnosti.
Slikanice in knjige z zgoščeno napisanimi besedili niso primerne. Lažje berljive so slikanice in knjige, v katerih so vrstice poravnane le na levem robu. Ob obojestranski poravnavi besedila so presledki med besedami v vrsticah neenakomerni, kar otežuje branje.

Prav tako je priporočljiv širši, od 1,5- do 2-kratni razmik med vrsticami, ki omogoča otroku lažje sledenje s prstom in zanesljivejše prehajanje iz ene vrstice v drugo. Otroci zaradi težav z orientacijo pogosto preskočijo vrstico v strnjenem besedilu.

Knjige naj bodo dinamične, razgibane, v njih naj prevladuje dvogovor. Takšen način pisanja omogoča otroku z disleksijo, da se lažje vživi v dogajanje, predstavljeno v knjigi. Ob dolgih in zapletenih stavkih se otrok slabše orientira in jih težje razume. Prav tako težje sledi besedilu, ki vsebuje veliko opisov in razmišljanj. Zato naj bodo stavki kratki in enostavni.

Dober kontrast med ozadjem in črkami (priporočljiv je okrepljen temno zelen tisk na rumenem, krem, svetlo zelenem ali sivo belem papirju). Otroci z vizualnimi težavami in tisti z disleksijo imajo ob običajnem tisku (črn tisk na belem papirju) pogosto občutek, kot da se besedilo premika ter da postajajo vrstice zamegljene. Otroku svetujemo, da uporablja bralna ravnilca ali barvne plastične prosojnice, ki se namestijo čez besedilo. Z barvnimi prosojnicami se zmehča učinke običajno natisnjenega besedila, ki so lahko za otroka zelo izčrpavajoči.

Namesto barvnih prosojnic lahko otroci uporabljajo očala z obarvanimi lečami (modrimi, roza), ki imajo podoben učinek na branje. Barva ima pogosto pomirjujoč učinek, kar tudi pomaga otrokom, da lažje berejo.

Izbiramo slikanice, ki imajo besedilo le na eni strani, ločeno od ilustracije, oziroma je besedilo pod ilustracijo. Otroci težko berejo besedilo, ki je razdrobljeno po celi strani papirja, in besedilo, ki leži na ilustraciji.

Prav tako so ustreznejše slikanice in knjige, v katerih besedilo ne leži na grafičnem ozadju oz. ilustraciji.
Ilustracije naj bodo v kontrastnih barvah, s čim manj izraženimi detajli.

Zelo pomembna je tudi izbira bralnega gradiva pri otrocih, pri katerih se jezikovni razvoj in percepcija razvijata počasneje, ter pri tistih z disleksijo. Zapletene besede in svojske besedne fraze prispevajo le k večji otrokovi zmedenosti. Zato izbiramo jezikovno preprostejše vsebine.

DOBRO JE VEDETI

Pogosto se dogaja, da starši in učitelji ne prepoznajo, da ima otrok disleksijo, in mu velikokrat pripišejo, da se ne trudi dovolj, da je len, čeprav doma zelo veliko vadi in se uči.

Starši se lahko skupaj z otrokom, ki ima disleksijo, obrnejo po nasvet in pomoč tudi na strokovnjake v svetovalnih centrih, vzgojnih posvetovalnicah, zdravstvenih ustanovah za predšolske in šolske otroke.

Slikanice in knjige z zgoščeno napisanimi besedili za otroke z disleksijo niso primerne. Lažje berljive so slikanice in knjige, v katerih so vrstice poravnane le na levem robu.

Napisala: Mag. Milena Košak Babuder, prof. def.
Pedagoška fakulteta, Ljubljana
Društvo BRAVO

Uredila: PV
Članek je bil objavljen v reviji SuperMAMI, marec 2008.

—————————————————————————————————————————————–
IZKUŠNJE NAŠIH BRALCEV:

Glede same disleksije oz. mojih izkušenj z njo je bilo tako, da kolikor se spomnim, sem imel težave pri branju in zamenjevanju črk v besedah, npr. namesto Zagreb sem rekel Zabreg in podobno. Govoriti sem začel šele pri dveh letih, vendar se drugih težav ne spominjam.

Pri branju je odločilno pomagalo to, da sem bral naglas in čim več knjig, že v 2. razredu OŠ sem začel brati Karla Maya in podobne knjige, tako da sem s tem uspel premagati težave pri branju ter se celo naučil hitrega branja (v enem letu sem prebral celo 1000 knjig).

Pri pisanju se mi zdi, da nisem imel težav, razen pisava je bolj okorna in tudi še danes pišem grdo, tako da če že moram pisati na roke, pišem z tiskanimi črkami, če pa je le mogoče, raje na računalnik pa potem sprintam.

Naslednja težava je zamenjevanje leve in desne strani, kar sem se potem naučil, da sem delal natanko nasprotno (razen v vojski, kjer pomeni levi krilom na desno-sem bil edini, ki je znal pravilno korakati, he, he).

Spomnim se, da sem imel nekako v dvajsetih letih ogromno problemov z orientacijo, npr. ko sem vozil avtošolo ali tudi kasneje, ko sem moral iti nekam, sem si moral prej na zemljevidu dobro pregledati, kam moram, da se nisem izgubil, čeprav sem mogoče šel nekam popolnoma na lahko dostopni kraj (npr. mladinsko gledališče v Mostah pri tržnici – sem bil popolnoma izgubljen).

Spomnim se, da sem imel velikokrat težavo, ko sem parkiral avto na kakšnem večjem parkirišču v Ljubljani, se potem, ko sem se vračal, nisem nikakor mogel spomniti, kje sem avto pustil oz. celo na katerem parkirišču, tako da se mi je že zgodilo, da sem pol Ljubljane prehodil, dokler nisem našel avta.

Zanimlivo pa je, da sedaj nimam nobenih problemov z levo ali desno stranjo ter orientacijo oz. se odlično znajdem tudi v tujih krajih, kjer se nahajam tudi prvič.

Se ena značilnost je, da imam težave pri uporabi jedilnega pribora, namreč pri jedi, ko potrebujemo vilice in nož hkrati, najprej razrežem meso z desno roko, potem pa vzamem vilice in pojem, hkrati pa ne gre.

Glede šole nisem imel toliko težav, razen matematike, čeprav mi pa sedaj, ko sem hodil na višjo šolo, mi matematika ni delala težav.

Trenutno moram reči, da je precej teh težav izginilo, s tistimi, ki pa so še, sem se naučil spopadati oz. preprečevati napake, npr. če moram kaj napisati, predem odam, pregledam in popravim.

Je pa res, da sem letos oz. lansko leto, ko sem zamenjal službo, imel nekaj težav na navajanje na novo delovno mesto in nove zadolžitve, tako da je trajala približno pol leta da sem osvojil novo znanje.

PEPI

———————–

Ja, moj “taveliki” ima disleksijo. Roku je že v mali šoli vzgojiteljica ugotavljala, da nekaj ni vredu. Ni rad risal vzorčkov, pa tudi ko jih je je šlo kar veliko narobe. Ko so v šoli začeli pisati črke, pa se je začela težava. Črke so bile zamenjane (a je bil o, b je bil d …).Čeprav smo vložili veliko truda v pisanje, ni veliko pomagalo. Za njim se enostavno ni dalo nič prebrati, sam pa je vedel vse kar je napisal.

Konec drugega razreda me je učiteljica poklicala na razgovor, v katerem mi je povedala, da sumi, da ma Rok disleksijo. Peljala sem ga defektologinji, ki je diagnozo potrdila. V tretjem razredu je imel pomoč šolske psihologinje, s katero je enkrat na teden imel individualno uro. V četrtem razredu, pa smo mu na predlog le te začeli urejat odločbo za pomoč v šoli. Trajalo je kar celo šolsko leto, da smo mu odločbo tudi uredili. V tem obdobju je bil na veliko pregledih, pri raznih specialistih, pri vsakem je bila diagnoza disleksija.

Z to odločbo je pridobil dve uri na teden pomoči specialne defektologinje in eno na teden pomoč profesorice za angleščino. Prav tako ima podaljšan čas pisanja kontrolnih nalog ( namesto eno šolsko uro, dve šolski uri), kontrolna mora biti na barvnem papirju (ponavadi je na nežno zelenem ali na svetlo modrem), črke pa morajo biti povečane. Če učitelj ne zna prebrati odgovora, ga lahko vpraša, kaj je tam napisal, in mu odgovor upošteva. Možnost pa je tudi, da kontrolne naloge ne piše in je namesto te vprašan.

Rok je v šoli uspešen, dobro sprejema disleksijo in sodeluje z defektologinjo. Pri pisanju so napredki, pozna pa se kdaj ima roko spočito, kdaj pa utrujeno. Treba ga je imeti pod drobnogledom, ker so to zelo raztreseni otroci, sploh pri šolskih potrebščinah. Najtežje se mi zdi da je, ker si želi biti pri pisanju enako hiter kot sošolci, pa to enostavno ne gre. Pa tudi branje nam ne gre ravno od rok. Sicer bere, ampak strašno ne rad.

Rok je star 12 let, kljub večjemu naporu, ki ga mora vložiti v šolo, hodi v glasbeno šolo, kjer je v petem razredu tolkal, šestem teorije, drugo leto obiskuje pihalni orkester, prav tako pa že sedmo leto obiskuje pevski zbor glasbene šole. V šoli tudi hodi k pevskemu zboru in nogometu. Vmes, ko smo bili malo obupani zaradi disleksije, smo želeli, da vsaj nekaj dejavnosti opusti, pa smo ugotovili, da bi mu s tem kvečjemu škodovali, kot koristili, saj je glasba njegov svet.

MAMICA MOJCA