»Dogajalo se mi je, da so me nekateri otroci tako očarali, da bi jim bil pripravljen dovoliti vse, kar bi počeli. Srečal pa sem tudi otroka, ki mi je bil neprijeten, tudi marsikaj v njegovem vedenju je bilo zame nesprejemljivo.« (T. Gordon, Družinski pogovori, str. 9)

Vsi starši si želimo, da bi bil naš otrok s svojim vedenjem sprejemljiv in simpatičen za okolico. Učimo jih lepega vedenja, vljudnostnih izrazov, primernega reševanja konfliktnih situacij … Toda včasih otroci sporočila odraslih narobe razumejo in jih tudi napačno uporabijo. Odrasli pa ne, da bi prej razmislili o svojem ravnanju, za napake krivimo otroka, čeprav bi bilo bolje, da bi se z njim pogovorili in mu pomagali razumeti, kaj je prav in kaj narobe. Tako otrok ostaja na stopnji izvrševalca naših zahtev in pravil, ki jih nikoli ne ponotranji, ker jih ne razume in zanj niso smiselna. Pravila lepega obnašanja jemlje kot še eno besedo OPROSTI in igra se spet nadaljuje. Pa ne za dolgo, kajti Jurček hoče imeti avtobus. Ker mu ga soigralec noče dati in mu ga Jurček tudi s prvim udarcem ne more vzeti, se začne prepir, ki se konča z Jurčkovim krepkim udarcem v nasprotnikov nos. Ta zakriči, zajoče, priteče kri. Jurček pa, po stari navadi, otroka hitro poboža, reče OPROSTI in nadaljuje z igro. Seveda sem tu prenehala z opazovanjem. Hitro sem oskrbela krvaveči nos in otroke povabila k pogovoru. A Jurček ni in ni mogel razumeti, zakaj mu prijatelji ne odpustijo in zakaj se tudi jaz jezim. Užaljeno mi zabrusi: »Pa kaj, saj sem jih pobožal in se jim opravičil.«
Ni kaj, fantič je res vljudno in prijazno reševal konflikte, ki jih je povzročal, le da je pravila razumel po svoje. Prepričan je bil, da je beseda OPROSTI dovolilnica za nasilno urejanje konfliktov.

Primerna kazen je včasih potrebna

Vsako leto sem malim šolarjem najprej razkazala novo igralnico in skupne prostore in se z njimi pogovarjala o vsem, kar je v naši sobi dovoljeno in kaj ne. Imeli smo dogovor: »Dovoljeno je vse, kar ni nevarno zate, za druge in okolje.« Skupaj smo si ogledali nevarna mesta in se pogovarjali, zakaj se lahko zgodi nesreča. Otrokom sem zagotovila, da se ne bom jezila, se pa bomo vedno pogovorili, kadar bo kdo narobe ravnal. Večina otrok je hitro sprejela pravila vedenja, drug drugega so opozarjali na napake ali pa so me nanje opozarjali in spraševali o pravilnem vedenju v novi situaciji. Seveda pa je bilo vedno nekaj takšnih, ki so kar naprej preizkušali meje dovoljenega in sprejemljivega. Spet smo se dogovorili. Vsak se lahko zmoti in mora imeti priložnost, da napako popravi. A če bo kdo pravila ves čas kršil, se bomo skupaj dogovorili za kazen, ki bo ukrotila želje po nenehnem kršenju pravil. Otroci so se s tem strinjali. Ob prvem primeru, ko smo skupaj iskali primerno kazen, pa sem spoznala, da preveč dogovarjanja ni vedno na mestu, saj so si otroci, ki so ponavadi kršili pravila in dogovore, izbirali kazni, ki jih nisem mogla dovoliti, čeprav so mi zagotavljali, da so prav takšnih vajeni doma. Klečanje v kotu, zapiranje v temno kopalnico, odhod k počitku brez večerje, fizična kazen s kuhalnico ali pasom so bile kazni, ki so si jih najpogosteje naložili, zato sem raje sama predlagala nekaj kazni, med katerimi se je otrok odločal (npr.: tisti dan se je moral odpovedati najljubši igri, na dvorišču se ni smel sam odločiti za vrsto igre, prijateljem je moral odstopiti najljubšo igračo, slaščico in podobno). Sama pa sem se oborožila s potrpljenjem in vero v otroke, da bodo slej ko prej prav vsi začutili potrebo po spoštovanju postavljenih meja in jih upoštevali. Verjeli ali ne, prej kot v letu dni je bila moja potrpežljivost poplačana, kršitve so bile vse redkejše in otroci vse samostojnejši pri obvladovanju sebe in vzpodbujanju sovrstnikov k upoštevanju pravil.

Saj tudi mamica preklinja

Otroci so kot gobe, ki vsrkavajo vse, kar je v njihovi bližini. Če pa je novo še nenavadno in zavito v skrivnostno muzanje odraslih, je še toliko bolj mikavno. Zato ni čudno, da se nekateri malčki prej naučijo izgovarjati kletvice kot druge besede. Toda staršem ponavadi, vsaj ko so otroci malo večji, takšna vrsta izražanja ni všeč. »Le kaj bo rekla okolica, če moj otrok preklinja, dajte, pazite malo v vrtcu, kako se otroci pogovarjajo,« so mi ponavadi rekli starši. Tako sem se nekega dne opogumila in mamici, s katero sva zelo dobro sodelovali, predlagala majhno igro, medtem ko sva klepetali na dvorišču in opazovali igro otrok: »Ali vas lahko, vsakokrat ko boste uporabili kletvico, prekinem?« »Seveda,« je bila mamica takoj za to. »Veste, pri nas takšnih besed res ni. Ne rečem, da kakšna ne uide možu, a to je tako redko, da malček tega niti ne opazi!« mi je zagotovila. Najin pogovor se je nadaljeval o povsem vsakdanjih temah. Toda vsakokrat, ko je svojo pripoved podkrepila s kletvico, sem se je narahlo dotaknila in ker je bilo teh prekinitev vedno več, se je mamica zasmejala in presenečeno ugotovila: »Joj, a veste, da sploh nisem vedela, da tako grdo govorim!« Potolažila sem jo, da se lahko doma dogovorijo za skupno odpravljanje neprimernih besed (zbiranje kovancev za vsako takšno besedo, opravljanje neprijetne naloge in podobno), da pa besede, ki jih bo njen otrok slišal v vrtcu, se zagotovo ne bodo zasidrale v njegovem besednjaku, saj ostanejo le tiste, ki v domačem okolju vsakodnevno spremljajo otroka, nove iz tujega okolja pa slej ko prej izzvenijo.

(Primeri so resnični, imena izmišljena)

Jelka Rahne, Revija Otroci, april 2007