Vloga nas staršev je otroku gosenicaomogočiti dostop do sveta – prek čutil, besed in nepisanih sporočil, s katerimi si pridobiva vedno nove izkušnje in se uči. Radovednost in želja po učenju se pri otroku z leti večata in razvijata. Odrasli imamo znanje in izkušnje, ki so lahko zanj uporabne – zato jih delimo z njim v ravno tolikšni meri, kot jih potrebuje.

Oh, ti zakaji!
S hčerkico delava na vrtu. Medtem ko sadim paradižnike, zvedavo skače po potkah med gredicami sem in tja in raziskuje. »Prosim, ne skači po rastlinah!« jo opozorim. »Pa če mi je fajn!« odgovori in naprej preizkuša svoje spretnosti. Ko razmišljam, kako bi jo preusmerila in vključila v sodelovanje, nenadoma zaslišim: »Mami, mami, poglej, muha!«

»Ljubica, to je gosenica,« odgovorim in sadim dalje. »No, pridi pogledat, res je muha!« »Joj, kakšne noge ima!« se začudi. »Zakaj pa ne leta po zraku?« »Zato, ker imajo gosenice veliko nogic in se lahko premikajo le po tleh.« Pa ni bilo dovolj. Hči z odgovorom še vedno ni bila zadovoljna. Medtem mimo prileti čmrlj in hitro izkoristim dogodek ter pojasnim hčerki: »Poglej, čmrlj ima krila tako kot muhe, da letajo po zraku, vendar tale živalca ni muha.« In potem spet – »Ne, nimaš prav, muha je in pika.«

S takšnimi in podobnimi okoliščinami se starši zagotovo srečujemo neprenehoma – zlasti po drugem letu, ko otrok doseže takšno stopnjo umske zrelosti, da začne spraševati »Kaj je to?«, ker ga zanima ime kake stvari. Nekoliko kasneje – okrog tretjega leta – se pričnejo vprašanja z »ZAKAJ«. Otrok izkazuje potrebo, da bi dojel odnose med posameznimi rečmi in pojavi. Torej gre za to, da zaznava prve miselne problemske situacije, ko odkriva razne protislovnosti, začne preudarjati, razlikuje bistvene lastnosti kakega predmeta od nebistvenih in dojemati odnos podrejenosti posameznih lastnosti splošnim skupnim lastnostim vrste stvari. Barvni svinčnik npr. postane zdaj zanj ta predmet zato, ker otrok z njim lahko riše, ne pa zato, ker je rdeč ali moder oz. ker ima določeno velikost in/ali obliko. V otrokovem miselnem svetu imajo najpomembnejšo vlogo aktivni deli okolja – torej ljudje in živali.

Otrok je pri delu vsak dan ves dan. Ves čas se uči. Zanj ni razlike med učenjem in igranjem – med delom in igro. Otroku ni treba prirejati posebnih priložnosti za učenje. Upoštevati moramo le, da se v vsakem trenutku uči o življenju.

Kdaj bo pri tem najbolj uspešen?

Ko bo sproščen in se bo dobro počutil, ko bo imel možnost doživeti uspeh, ko bo imel priložnosti, da si pridobiva lastne izkušnje in se uči na lastnih napakah, ko bo lahko razvil vero vase in ko bo od nas dobival primerna sporočila. Povedati mu moramo natanko toliko, kot si želi vedeti, ne več ne manj. Ko npr. štiriletnik vpraša: »Od kod pride dojenček?«, morda potrebuje le odgovor: »Iz maminega trebuščka.«

Primerna sporočila

Moj petletnik me je vprašal: »Kako je nastal svet?« Hotela sem se postaviti z znanjem in mu govorila več minut, med drugim tudi o teoriji poka. Sledila je dolga tišina. Končno je spregovoril: »Jaz pa sem mislil, da ga je ustvaril Bog.«

Kako naj vemo, koliko informacij ponuditi otroku? Če mu bomo posvetili dovolj pozornosti, bomo pri njem zaznali pomanjkanje zanimanja, če bomo v odgovorih predolgi ali pomanjkljivi, nezadovoljstvo, če pa bodo naši odgovori v pravem trenutku ravno pravšnji, bo otrok zadovoljen. Ker gre za našega otroka, ki ga dobro poznamo, je tudi strah, da ne bi znali primerno odgovoriti, odveč.

Včasih je dobro, da tudi priznamo svojo nevednost in pošteno priznamo: »Ne vem, drag/a moj/a,« in predlagamo: »Kaj, če bi skupaj poiskala odgovor?« Tako otroka spodbudimo k sodelovanju, raziskovanju, obenem pa mu pokažemo, da imamo lahko vsi pomanjkljivosti …

Ko nam otrok postavi vprašanje, mu ni treba na dolgo in široko razlagati. Pravi delec mu bo pomagal izpolniti sestavljanko in jasno bo videl vso sliko. (J. B. Thomson: Naravno otroštvo. Didakta, 1995.)

Otrok postavlja vprašanja o vseh mogočih rečeh, vključno s »težavnejšimi« temami: o spolnosti, Bogu, smrti. Ne izogibajmo se odgovorom – nanje odgovarjajmo odkrito, pazimo le, da so podrobnosti primerne njegovi starosti in razumevanju. Če nas vprašanja spravijo v zadrego, je ne prikrivajmo, kajti otrok bo to tako ali tako začutil, hkrati pa mu sporočamo, da ni nič narobe, če se tako počutimo. Odgovorimo mu po najboljših močeh in pošteno. Če se bomo trudili odgovarjati na vsa njegova vprašanja, se bo navadil, da je dobro postavljati vprašanja o vsem in čemer koli ter da bo nanje dobil poštene odgovore.

Nevenka Janež, univ. dipl. psih.

Podobni članki:
PUSTOLOVŠČINA SREDI ZELENIH GRIČEV
Foto natečaj: Otrok in plodovi narave!
V šolo hodi otrok in ne starši!