Zaščita otrok pred izpostavljenostjo v javnosti

Zaščita otrok Starši ali otrokov skrbnik, rejnik, posvojitelj so dolžni v okviru izvajanja skrbi za otroka tega varovati pred izpostavljanjem v javnosti.To je še posebej pomembno v primerih, ko poteka v pristojnih institucijah in organih obravnava nasilja v družini. Nemalokrat se tudi zgodi, da se za reševanje raznoterih ostalih sporov med partnerjema starša poslužujeta objav v medijih.

Najprej je treba poudariti, da v primerih nasilja v družinah javnosti ne smejo biti posredovani podatki o žrtvah ali povzročiteljih nasilja, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati žrtev ali njeno družino. Posredovanje podatkov je dopustno le, če polnoletna žrtev s tem izrecno soglaša. Zavedati se moramo, da so organi in organizacije dolžni izvajati vse postopke in ukrepe, ki so potrebni za zaščito žrtve glede na stopnjo njene ogroženosti in zaščito njenih koristi. Če je pa žrtev nasilja otrok, imajo koristi in pravice otroka prednost pred koristmi in pravicami drugih udeleženk oziroma udeležencev postopka, najpogosteje staršev.

Zakon o socialnem varstvu izrecno navaja, da se podatki o izvajanju socialnovarstvenih storitev ne smejo dajati drugim osebam oziroma javnosti in tudi ne objavljati na način, ki bi omogočal razkritje posameznika, na katerega se nanašajo. Prepoved razkritja identitete osebe pri obravnavanju nasilja v družini je še posebej pomembna zato, ker bistveno vpliva na odločitev žrtve, ali bo poiskala oziroma sprejela ponujeno pomoč strokovnjakov, in zmanjšuje nadaljnjo stigmatizacijo oziroma viktimizacijo žrtve. To pa ne zavezuje le organov socialnega varstva, ampak tudi vse ostale organe in organizacije ter nevladne organizacije, ki obravnavajo konkreten primer. Pa ne samo njih, ampak tudi medije, ki s senzacionalnim poročanjem o primerih nasilja v družini dodatno stigmatizirajo in viktimizirajo žrtev.

Podatki se iz navedenih razlogov lahko posredujejo javnosti le, če žrtev s tem izrecno soglaša. Zaradi možne identifikacije žrtve prek poročanja medijev o povzročiteljih nasilja je to prav tako dovoljeno le z izrecnim soglasjem žrtve. Posredovanje podatkov pa se seveda omejuje le na posredovanje javnosti. Izmenjava podatkov med samimi organi in organizacijami, ki predstavljajo mrežo organizacij za obravnavo nasilja, pa je nujna za njihovo delo in za učinkovito pomoč žrtvam in jih to nikakor ne omejuje.

Vse to medijem ne preprečuje poročanja o nasilju v družini, saj so ti pomembno orodje za ozaveščanje javnosti o nasilju in o dvigu občutljivosti za nasilje. Hkrati pa tudi omogoča žrtvam, da prek medijev opozarjajo na morebitne nepravilnosti ali pomanjkljivosti organov in organizacij pri obravnavanju njihovega primera. Preprečuje pa, kot je bilo že navedeno, dodatno viktimizacijo žrtev.

Zavedati se moramo, da lahko le polnoletne žrtve dovolijo posredovanje podatkov o svojem primeru javnosti. To torej pomeni, da v to privolitev niso zajeti podatki o posredovanju podatkov o otrocih žrtvah – polnoletna žrtev lahko soglaša le s posredovanjem podatkov, ki se nanašajo nanjo. Ob tem je seveda velika verjetnost, da se bo v primeru, ko so ob polnoletni osebi žrtve tudi otroci, hkrati razkrila tudi identiteta otrok. Zato se pri tem staršem nalaga odgovornost, da otroka ne izpostavljajo javnosti v primerih, ko sicer dovolijo posredovanje podatkov o lastni viktimiziranosti. Ta dolžnost staršev je razširjena tudi na rejnike, skrbnike in posvojitelje otrok.

Vprašajte!
Avtorja prispevka bosta odgovarjala na vaša vprašanja, povezana z zakonom o preprečevanju nasilja v družini. Vprašanja lahko napišete prek foruma na spletni strani www.otroci.si.

Pripravila: mag. Lea Javornik Novak, sekretarka,
vodja sektorja za družinsko zakonodajo,
in Peter Pinter,
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS – Direktorat za družino
Uredila: PV