Okrog tretjega leta otrok ozavesti svoj jaz, ki poseduje lastno voljo. To je za otroka vznemirljivo spoznanje: nenadoma lahko reče »da« ali »ne«, lahko izbira med dvema možnostma in s tem pri drugih izziva različne reakcije. Trma je normalen razvojni pojav, nekakšen »kratki stik«, odraz otrokovega osamosvajanja in tudi način sproščanja napetosti.

trma_1

Triinpolletna Neja, ljubka drobna deklica, do nedavnega precej vodljiva, zna presenetiti svoje starše, ko mora »zaščititi svoj interes«, in nemalokrat dvigne pritisk svoji mamici. Pri nedeljskem kosilu je nenadoma vstala s stola in se pričela ukvarjati z novim plišastim zajčkom, ki ga je pustila na sedežni garnituri. Mamica Mojca jo je pozvala, naj se vrne k mizi in nadaljuje z obedom. »Ne bom jedla, pa tiho!« se je namrščila mala in se pri tem kljubovalno postavila v razkorak z rokami v bok. »Neja, prosim, vrni se k mizi; poglej, juhica bo hladna,« je prijazno nadaljevala Mojca. »Pusti me, ne bom jedla,« je odvrnila deklica in pri tem odnesla igračo na posteljo v svojo sobo. Mojca je vprašujoče pogledala moža.

Mirno je obedoval dalje in se pri tem delal, da ne opazi Mojčine napetosti, ki je pri tem rasla, rasla. Mojca je poskusila znova. Odšla je v sobo za hčerko in jo skušala z igro privabiti nazaj k mizi. »Pridi, Neja, se greva igrat vlakec – ti bodi lokomotiva: čuha-puha, čuha-puha.« Neja se je vztrajno upirala in ko se ji je mamica približala, je pričela kričati na ves glas (Mojci je bil sicer dekličin močan vokal všeč, vendar ne tokrat in ne v tej situaciji; komaj se je premagovala). Neja pa je kričala: »Nimam te rada, nisi več pridna …!« in po licih so ji tekle debele solze. Še ena scena, je pomislila Mojca in bila jezna sama nase, ker se je spet zapletla. Slednjič se je oglasil Stojan: »Pusti jo, bo že jedla, ko bo lačna.« »Ampak, ne razumeš, danes pri kosilu, jutri v trgovini, čez teden dni pri zdravniku; kaj naj storim? Naj se preprosto delam, da ne opazim in vselej popustim, ali kaj?!« Čutila je, da zvišuje ton in ni ji bilo všeč, še zlasti, ker je opazila blago dvignjeno obrv moža, kar je pomenilo, da se ne strinja z njenim razmišljanjem. Razjezilo jo je tudi to, ker je v kritičnih trenutkih zaznala njegovo indiferentno vedenje namesto sodelovanja, kot je pričakovala. Najraje bi odšla v sobo, zagrabila hčerko in jo posadila na stol poleg sebe – toda, ali bi to bila pravilna rešitev?

Mnogi starši menijo, da jih otrokovo obdobje trme postavlja pred prvo resno vzgojno preizkušnjo. Če so na začetku v dobri veri, da delajo prav, popuščali otroku in ugodili vsaki njegovi želji, se njihovo stališče, ko v obdobju med drugim in tretjim letom otrok prične uveljavljati svojo voljo, korenito spremeni. Ozaveščanje lastnega jaza je v otrokovem razvoju senzacionalen pojav – nenadoma ima možnost uveljaviti svojo voljo, se opredeliti z DA ali NE ter preizkusiti sebe v izbiranju, odločanju, ugotavljanju reakcij odraslega sveta. Kako vznemirljivo!

A ne za starše! Stavki v stilu »Ne bom tega jedel, nimam te rada, ti si butasta,
nočem pa pika …!« spominjajo na kritično situacijo, v nas odraslih pa vzbudijo
dvom, iskanje morebitnih vzgojnih napak in zaskrbljenost.

KO NASTOPIJO STARŠI

Napadi trme in besa so pri otrocih izzvani v glavnem zaradi zahtev s strani
odraslih. Otrokov kategorični NE je uperjen na navodilo ali reakcijo s strani
staršev kot posledica frustracijske situacije:

– ko otroka npr. prekinemo pri neki igralni dejavnosti, sam bi pa z njo rad še nadaljeval;
– če je izpostavljen izmeničnemu razvajanju in trdi vzgoji;
– ko nenadoma vpeljemo nov ritem življenja in na hitro želimo spremeniti že obstoječo navado – mali otrok se temu težko prilagodi in za to potrebuje čas;
– če nepričakovano spremenimo otrokov načrt, na primer: Blaž se namerava v nedeljo popoldne igrati s sosedovim Maticem, mami in očka pa se odločita, da bodo to nedeljo odšli na krajši družinski izlet. Da bi polepšala dan, otroku kupita sladoled. Čez nekaj trenutkov na njuno veliko presenečenje Blaž nenadoma vrže sladoled na tla in ga pohodi.

Staršema ni nič jasno in mati ga takoj okara. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Starša sta se osredotočila zgolj na trenutek, ko se je Blaž neprimerno vedel, zato si po njunem mnenju zasluži, da ga okregata. Toda dečkova besna reakcija pomeni zgolj sprostitev notranje napetosti in ni odraz neprimernega vedenja malega Blaža.

Namesto Blaža bi se v podobni situaciji lahko znašla Metka, Jasna, Mihec ali kdor koli. Majhni otroci se lahko besno odzovejo iz različnih vzrokov: zaradi ljubosumnosti na mlajšo sestrico ali bratca, ker je mati brez dovoljenja dala sestrici igračo, ki jo je hotel imeti sam, ipd. Otrok je v tem obdobju zelo občutljiv, neomajno ga privlačijo nove stvari, ki jih želi preizkusiti, ko spoznava svet, in vsak »NE« lahko hitro privede do »kratkega stika«.

Razumni starši znajo iz takšnih in podobnih situacij potegniti koristna spoznanja. Kaj pravzaprav storiti, kako se odzvati?

Če se bomo na otrokovo trmo odzvali z jezo, se bo otrok naučil, da je njegov bes dobro sredstvo, s pomočjo katerega lahko starša vrže iz ravnotežja, in bo s tem svoj vzorec le še krepil. Najbolj smiselno je, da starši ostanemo mirni, pri čemer nismo pretirano pozorni na otrokove reakcije, jih pa tudi ne ignoriramo (kajti tudi otrok trpi). Ni smiselno otroka spoditi v drugo sobo ali ga celo fizično kaznovati. Otrok mora dojeti, da ga starši razumemo, da mu želimo pomagati in da bodo tudi te vedenjske reakcije minile. Z večjim otrokom se lahko mirno pogovorimo o vzroku, ki ga je spravil v stanje besa. Ko bo pripravljen o tem govoriti, mu bo laže, in velika verjetnost je, da bo notranje napetosti sproščal na drugačen način.

Nekateri starši v strahu, da jim otrok uhaja z vajeti, v obdobju trmastih reakcij močno poostrijo vzgojni stil z namenom, da bi zlomili otrokovo voljo. Dosežejo sicer, da je otrok zelo poslušen, vzoren, se nikoli ne zoperstavi in počne, kar mu je naročeno. Čez nekaj let, ko otrok preide najstništvo in vstopi v adolescenco, se isti starši zaskrbljeno sprašujejo, kako to, da otrok ni motiviran za učenje, da ga ne zanimajo krožki, da je pogosto slabe volje, ni samoiniciativen, niti podjeten. Odgovor – poleg še nekaterih drugih dejavnikov – tiči v razvojnem pojavu trme!

Nevenka Janež, univ. dipl. psih.

Podobni članki:
PUSTOLOVŠČINA SREDI ZELENIH GRIČEV
Foto natečaj: Otrok in plodovi narave!
V šolo hodi otrok in ne starši!