Ta večna otrokova vprašanja
Vloga nas staršev je otroku omogočiti dostop do sveta - prek čutil, besed in nepisanih sporočil, s katerimi si pridobiva vedno nove izkušnje in se uči. Radovednost in želja po učenju se pri otroku z leti večata in razvijata. Odrasli imamo znanje in izkušnje, ki so lahko zanj uporabne - zato jih delimo z njim v ravno tolikšni meri, kot jih potrebuje. Oh, ti zakaji! (več …)
Po jutru se dan pozna
Zavidam ljudem, ki odprejo zjutraj oči in so budni. In vsem tistim, ki jih vstajanje s tuširanjem vred navda z optimističnim pričakovanjem novega dne. Zame se dan začne pol ure za tem, ko se zbudim. Vse drugo prej je neke vrste trans. Nisem sposobna ne razmišljati, ne komunicirati. Do telefona gojim sovražna čustva. (več …)
Kako uspavati otroka brez solz?
Čas otroštva je tako zanimiv, da je škoda sleherne minute. Otroške zvedave oči so odprte, dokler je le mogoče. Spanje je izguba časa. Zakaj le spati, ko pa je toliko zanimivega! Se tudi vam dogaja, da se vaš malček zaigra ravno takrat, ko je čas za posteljo? »Mami, zdajle še ne morem! Poglej, ravno končujem grad! Če grem spat, potem jutri ne bom vedel, kako sem ga hotel dokončati,« je vihal nos moj najstarejši. Da ne govorim o hčeri. »Vsi so lahko še pokonci, vsi, kar jih poznam, le jaz moram spat,« je šobila ustnice. (več …)
Moj otrok deli sobo
Ko sva z možem pred dobrimi desetimi leti začela urejati stanovanje v zgornjem nadstropju hiše njegovih staršev, nama je bila od spalnih prostorov najpomembnejša spalnica. Zato sva si izbrala večjo sobo, manjša pa je bila seveda namenjena otroku, ki bo nekoč prijokal na svet. Seveda pa ta nekoč ni bil več daleč in čez dobro leto je na svet prijokala najina Taja, ki je najprej spala v najini spalnici. Največkrat se je ponoči prekobacala iz svoje posteljice med naju in skupaj smo prespali do jutra. (več …)
Trije v postelji
Skoraj vsako noč se naša najmlajša, sedaj petletna, hčerka Hana prikrade v najino sobo in reče: »Mami, k vama grem spat.« Jaz se v spanju usedem, ona se splazi med naju se stisnemo in sladko zaspimo do jutra. Podobna situacija je bila že ko je naša najstarejša, sedaj osemletna hčerka Taja, prihajala v najino posteljo. Vendar sem se pri starejši na začetku spraševala, če delam prav. Brala sem najrazličnejšo literaturo o vzgoji in v njej sem velikokrat prebrala, da to ni prav, da je tak otrok »scrtan«, da se moramo tudi starši pošteno odpočiti in naspati, da se otroku čez…
Strah pred živalmi
V Živalskem vrtu Ljubljana sem biologinja že 18 let, sicer pa sem žena in mati treh otrok. Vse življenje me spremljajo živali. Sprva tiste v naravi, kasneje živali v živalskem vrtu, pa tudi nekateri hišni ljubljenci. Živali mi pomagajo pri vzgoji otrok in zato sem jim neskončno hvaležna. Poskrbim za spoštljiv odnos med nami, ljubečo oskrbo, zdravo prehrano, nego, ustrezno čistočo in po potrebi veterinarske preglede. (več …)
Bodi priden!
MOJE OTROŠTVO - nekoč Moje otroštvo se je »zgodilo« včeraj in se »dogaja« še danes, ja, prav v tem trenutku. Tako rekoč je večno, aktualno in že vedno »živo«. Bilo je zelo pestro in dinamično. Otroci smo se veliko igrali na skupnem igrišču in ob reki Sori spoznavali lepoto narave. Poletja so bila najlepša, pa tudi hladne, dolge zasnežene zime. Smučanje, sankanje in drsanje kar na domačem dvorišču. Zdravo in pestro otroštvo je nastajalo kot bogata dediščina in koristna popotnica za naše življenje. Otroška igra je bila naša osnovna aktivnost, obveznosti do šole pa so ... pa so se dogajale…
Vzgoja v naši družini
Tako je naslov drobne knjižice, ki jo je pred nekaj leti napisala Anica Sečnik, pedagoginja in mamica šestih otrok. Če kdo, potem je ona zagotovo prava oseba, ki nam lahko iz lastnih materinskih izkušenj in bogate profesorske kariere, svetuje, kako vzgajati, ko so otroci še v vrtcu. Anica Sečnik ima na sodobno vzgojo kritičen pogled. Opaža, da je mnogo otrok prezgodaj biografiziranih, že kar nekako definiranih, usmerjenih. Starši imajo do njihovih življenj velika pričakovanja. Seveda je prav in naravno, da si želijo za otroka srečno življenje, a težišče pričakovanj bi morali občasno usmeriti še drugam; se vprašati, kaj bo lahko…
Otroci so ogledalo našega ravnanja
»Dogajalo se mi je, da so me nekateri otroci tako očarali, da bi jim bil pripravljen dovoliti vse, kar bi počeli. Srečal pa sem tudi otroka, ki mi je bil neprijeten, tudi marsikaj v njegovem vedenju je bilo zame nesprejemljivo.« (T. Gordon, Družinski pogovori, str. 9) Vsi starši si želimo, da bi bil naš otrok s svojim vedenjem sprejemljiv in simpatičen za okolico. Učimo jih lepega vedenja, vljudnostnih izrazov, primernega reševanja konfliktnih situacij ... Toda včasih otroci sporočila odraslih narobe razumejo in jih tudi napačno uporabijo. Odrasli pa ne, da bi prej razmislili o svojem ravnanju, za napake krivimo otroka,…
Udari ga nazaj, ne bodi cmera
Iz dnevnika vzgojiteljiceReki in modrosti starih časov imajo še danes svojo moč in ponavadi so pri vzgoji prav uporabni. Tako je rek »Pozdraviti je lepo, odzdraviti dolžnost!« še danes zelo aktualen. Če pa boste v reku besedo pozdraviti zamenjali z besedo udariti, je pregovor povsem neuporaben, čeprav ga starši radi svetujejo svojim malčkom, ko jih spodbujajo k samostojnemu reševanju medvrstniških starši podvomijo o primernosti nasveta zob za zob, ki so ga dali otroku, dvome odženejo s prepričanjem, da se morajo otroci hitro naučiti samostojnosti pri reševanju sporov in je zato najbolje, da se odrasli v to ne vmešavajo. In veliko…