Kaj je prepir

Večina ljudi razume prepir in konflikt kot eno in isto stvar. Vendar to ni tako. Prepir (pa tudi nasilje, vojna …) je le neučinkovit način odziva na konflikt. Konflikt je namreč stanje, kjer se soočimo z določeno neharmonijo, z neusklajenostjo, kjer odnos med nami in okoljem ne poteka gladko, saj se v določenem trenutku srečamo z različnimi željami, potrebami, mnenji. Takrat se zavemo, da smo si različni in da bo za to, da bomo zopet lahko sodelovali, treba nekaj ukreniti. Konflikt nas sili v odzivanje in terja spremembe, zato lahko predstavlja nevarnost ali na drugi strani priložnost za učenje in razvoj posameznika, para, družine, skupnosti. Od udeležencev konflikta pa je odvisno, ali ga uporabijo za ustvarjanje ali uničevanje. Če se kdor koli ni pripravljen pogajati, spreminjati, vlagati časa v razreševanje konflikta, če so mu lastni interesi ali ideje najpomembnejši, se bo ali umikal ali izvajal pritisk nad drugim, kar oboje kmalu pripelje do prepira, saj nerazrešeni konflikti ostajajo in se kopičijo. Posledice nerazrešenih konfliktov so različne, v vsakem primeru pa vplivajo na delovanje posameznika in tudi odnosa ali skupine kot celote.

Družina kot sistem

Sestava družin je lahko različna, kar do neke mere in na svoj način vpliva na okoliščine, ki določajo osebnostno rast posameznika, ter ponuja posebne izkušnje, spodbude in ovire vsem svojim članom. Izkaže pa se, da so notranja dogajanja in to, kar s svojo osebnostjo prinaša v družino vsak od članov, ki jo sestavljajo, veliko bolj pomembni dejavniki družinske dinamike kot zgolj osnovna sestava družine.
Družinsko skupnost določa vsebina medsebojnih odnosov ljudi, ki živijo skupaj. Člani družine so povezani na različne načine in so med seboj odvisni. Vse, kar se dogaja z enim članom družine, se tako ali drugače zrcali na vseh preostalih. Vsaka sprememba, ki jo doživi družina kot celota, pusti v življenju vsakega od teh, ki družino sestavljajo, svojo posebno sled. Tako lahko tudi vrzeli v partnerskem odnosu neugodno vplivajo na dinamiko celotne družine in na življenje otrok. Kako se bo to odražalo na otrocih, je odvisno od več dejavnikov. Odvisno je od tega, kako razdiralni in dolgotrajni so prepiri, od tega, kakšna komunikacija poteka v družini, kakšno vlogo igra otrok v tem dogajanju, odvisno je ne nazadnje tudi od otrokovega temperamenta, starosti, pomoči, ki jo dobi od oseb v družini in izven nje, pa tudi od tega, kako si zmore otrok pomagati sam.

Otrok med dvema ognjema

Partnerja lahko v trenutkih, ko se soočata s težavami, napetostmi in nezadovoljstvom v svojem odnosu, to skušata reševati z vključevanjem katerega od otrok. Uporabita ga kot posrednika, zaveznika, razsodnika, soborca ali pa tudi kot grešnega kozla, ki je kriv za vse njune težave. Otrok skuša katerega od staršev potolažiti in tako postane nadomestni partner. Tako posredno vključevanje tretjega v konflikt, ki bi ga morala reševati sama znotraj partnerstva, ni v korist ne otroku ne partnerstvu. Otrok se sicer resda v taki vlogi počuti bolj odraslega in pomembnega, a za to plača visoko ceno – prehitro se poslovi od svojega otroštva.

Otrok brez jasnih informacij

Nekateri starši odločno in dosledno skrivajo pred otroki vsa pomembna dogajanja v svojem odnosu, tako nežnosti kot vse napetosti in medsebojne nesporazume. Vendar jim s tem ne koristijo, saj jih prikrajšajo za osnovne izkušnje o celovitosti medsebojnih odnosov, prav njihov odnos je namreč za otroke prvi vir učenja o bližini, strpnosti, reševanju napetosti, dogovarjanju in usklajevanju, razporeditvi moči in konstruktivnemu prepiranju. Poleg tega pa otrok, kljub temu da stanje glede partnerskega odnosa ni jasno izraženo, da so sporočila prikrita, delna in posredna, čuti, da se dogaja nekaj neprijetnega. Sluti iz nebesednih sporočil, ki imajo pogosto enako ali pa še večjo sporočilno vrednost kot besede. Ton morebitnih izgovorjenih besed, pogled in mimika obraza, gibanje in drža telesa povedo lahko še več kot dolgi stavki. Temu se lahko pridružijo še loputanje z vrati, ropotanje s posodo, izogibanje stikom … Otrok čuti, da nekaj ni v redu, a ne ve, kaj. Brez jasnih in njemu razumljivih informacij je izgubljen v tesnobi, strahu, jezi, obupu, žalosti. Da bi razumel, še bolj pozorno opazuje in presoja stanja staršev po teh posrednih znamenjih in si poskuša razložiti njihov pomen, pogosto tudi napačno. Pogosto si razloži, da je vsega kriv on sam.

Otrok z dvojnimi sporočili

V družini lahko glede konfliktih zadev obstajajo načini izražanja, ki nosijo v sebi hkrati dvoje nasprotujočih in izključujočih si sporočil. To je lahko očitek, izražen z nasmeškom, žaljiva beseda, povedana v pomanjševalnici, ali zatrjevanje, da je vse v redu, s prikrito jezo v glasu.
V takem načinu komuniciranja je otroku (pa tudi ostalim) težko razviti trdno, razpoznavno in jasno izrisano samopodobo, saj enako dvoumno člani družine izražajo tudi to, kako drug drugega doživljajo in kakšen je kdo v njihovih očeh. Poleg tega si otrok ne zaupa več, saj mu odrasli zagotavljajo, da ne čuti prav, da ne razmišlja prav, da ne dojema prav. Otrok lahko izgubi svoj notranji kompas, ne opira se več na lastne zaznave, na lastna čustva, temveč prepusti odločanje o tem, kaj je res, drugim, katerim pa tudi počasi preneha zaupati. Taka dlje trajajoča prisila k samoprepričevanju o neobstoječem vodi otroka v eksistenčni strah. Nezaupanje sebi in drugim ovira nastajanje zaupnih odnosov, ki bi pomagali premagati krizo.

Kaj se torej dogaja z otrokom

Otrok potrebuje ljubezen obeh staršev in oba želi tudi sam ljubiti. Ko torej začuti, da se med njima nekaj dogaja, ju bo nezavedno skušal spraviti nazaj skupaj. Večina otrok se neverjetno močno trudi, da bi zmanjšali konflikt med staršema, in sicer na različne načine. Pošteno se bo pridružil zdaj enemu, zdaj drugemu staršu, prevzel bo vlogo posrednika, iskal bo rešitve. Ker pa razrešitev konflikta ni odvisna od njega, se bo lahko začel počutiti neuspešnega, celo krivega za nastalo situacijo in si bo zadal nalogo, da bo še bolj priden, da se bo še bolj trudil. Večinoma brez uspeha. Začel ga bo hromiti strah pred izgubo varnosti in ljubezni staršev. Lahko se bo odzval na podzavestnem nivoju z morastimi sanjami, lahko bo nazadoval v razvoju (npr. začel ponovno močiti posteljo), lahko ga bodo težile različne bolečine (v trebuhu, glavoboli …), ki nimajo organskih vzrokov, a izvirajo iz nakopičenih, neizraženih čustev. Tudi vrtec in šola sta pogosto področji, kjer se družinski nesporazumi kažejo s padcem uspeha ali motnjami zbranosti. Otrok bo svojo notranjo stisko lahko izrazil v socialnih odnosih z agresivnostjo, z izbruhi besa, z uničevalnostjo. Lahko pa obratno, z umikom v svoj svet, v osamo, v domišljijo. Če si bo izbral določeno odraslo osebo, recimo vzgojiteljico ali učiteljico, ki ji bo lahko zaupal, je to pokazatelj, da je ohranil stik z zunanjim svetom. Včasih je ta stik posreden, prek risbe ali pripovedi, kjer izraža svojo notranjost navzven.
Včasih pa se zdi, da otrok izkoristi nastalo situacijo za manipuliranje s staršema tako, da ščuva enega proti drugemu, vendar se to dogaja zato, ker ga starša poskušata zvleči vsak na svojo stran.

In kaj naj s konflikti in prepiri?

Za zdrave starše konflikt ni nezdrav in dobro je, če se starši znajo prepirati, dokler se imata rada ter sta sposobna v večini primerov doseči kompromis. Partnerja, ki se ne bojita konflikta in ga znata razreševati, pomagata sebi, zakonu in tudi otrokom. Otroci dobijo zgled, da je naravno, če so si ljudje različni, in da je zdravo, če se ne strinjamo vedno. Pa tudi, da je za vse najbolje, če vsak pove svojo misel, če se ljudje nekaj časa prerekajo, dokler ne dosežejo soglasja za nekakšno srednjo rešitev. Če pa soglasje vendarle ni mogoče, je o tem prav tako treba spregovoriti, tudi z otrokom. Celo predšolski otroci razumejo odnose, če jim jih pojasnimo jasno in z občutkom. To sicer lahko boli, ne vodi pa v zmedo, zanikanje ali v odmik od sveta in odnosov.
Če sklenem tam, kjer sem začela: konflikti lahko povezujejo in učijo ali razdružujejo in zavirajo rast. Za dobro vseh naših otrok bi vsem želela – dober prepir!

Breda Kenda, univ. dipl. pedagoginja

Uporabljena literatura, ki jo priporočamo v branje vsem staršem:
Iršič, M. (2007): Uvod v razreševanje konfliktov v medosebnih odnosih. Ljubljana: Zavod RAKMO.
Kuntzag, L. (1997): Ločitev boli. Ljubljana: Kres.
Skynner, R. (1994): Družine in kako v njih preživeti. Ljubljana: Tangram.
Tomori, M. (1994): Knjiga o družini. Ljubljana: EWO.

Podobni članki:
PUSTOLOVŠČINA SREDI ZELENIH GRIČEV
Foto natečaj: Otrok in plodovi narave!
V šolo hodi otrok in ne starši!