Starši si v skrbi za svoje otroke želimo, da bi otrok z nami delil svoja čustva, mnenja, izkušnje in včasih celo svoje skrivnosti. Želimo si, da bi nam zaupal tako lepe kot slabe stvari, tako svoje dosežke kot svoje »lumparije«. Zato se velikokrat sprašujemo, kaj storiti, da bo to res tako, kako otroka prepričati, da nam bo vse to tudi povedal.

Tokrat bom pozornost usmerila na drugo stran. Ne na otroka, ampak na nas, starše. Ne na to, kako otroka prepričati, da bo delal tako, kot mi želimo, ampak kaj lahko storimo mi starši. In pri tem je najpomembnejša le ena stvar – ALI SMO VREDNI OTROKOVEGA ZAUPANJA. Če smo, nam bo otrok zagotovo zaupal oz. bomo lahko njegovo zaupanje počasi pridobili. Če pa ne, je vseeno, če otroka še tako prepričujemo, da je to dobro, da to mora storiti, pa bo še vseeno pred nami skrival vse, še zlasti pa slabe stvari.


Kako si pridobimo otrokovo zaupanje? Kako smo lahko starši, vredni zaupanja?

Zaupanje pri majhnemu otroku
Ponavadi so majhni otroci do staršev zelo zaupljivi in se radi zatečejo k njim, da jim povejo, če so veseli, žalostni, jih je strah, jim je kaj pomembnega uspelo ali pa tudi, če se je kaj zgodilo in so npr. razbili naš najljubši kozarec ali strgali knjigo. Starši so namreč otrokom najbližji, zato so oni prvi, na katere se otrok obrne. Tu pa smo potem na vrsti mi in od naših dejanj je odvisno, ali bomo to osnovno otrokovo zaupanje ohranili ali pa se bo otrok od nas oddaljil, se začel zapirati pred nami in v končni fazi celo namerno skrival vse, kar se mu dogaja (v prvi vrsti seveda negativne izkušnje, kasneje pa lahko tudi pozitivne). Zato pomislimo, kako se odzovemo, kadar nam otrok kaj pove, in se vprašajmo, ali smo vredni tega zaupanja.

Otrokovi dosežki
Pa poglejmo nekaj konkretnih primerov. Tokrat začnimo s pozitivnimi izkušnjami (ja, tudi pri pozitivnih stvareh ni kar samoumevno, da nam jih bo otrok zaupal, če z naše strani ni primernega ali pa nobenega odziva). Recimo, da je otroku nekaj uspelo in je nekaj dosegel (npr. dobro oceno v šoli ali pa je prvič vrgel žogo v koš ali pa mu je prvič uspelo pravočasno iti na stranišče). To nam otrok seveda pove z velikim veseljem in ponosom in ni vseeno, kakšna bo naša reakcija, če želimo, da bo otrok tudi kot najstnik z veseljem in ponosom prišel k nam, ko mu bo kaj uspelo. Naši odzivi so namreč lahko zelo različni – od preprostega »mhm« ali kratkega »odlično« ali »bravo«, lahko se z otrokom skupaj veselimo, ga pohvalimo in povprašamo še več o njegovih občutjih, lahko pa se celo odzovemo z besedami, kot so »no, a ti je le uspelo« ali »zakaj se pa že prej nisi malo bolj potrudil« ipd. Kot vidite, so lahko naše reakcije zelo različne in prav tako bodo različne tudi otrokove reakcije na naše odzive. Nekateri otroci pač potrebujejo več pohvale in spodbud, drugim je dovolj že samo, da slišimo, kaj jim je uspelo. Je pa prav, da si za otrokove dosežke vzamemo čas, da ga pohvalimo, se veselimo skupaj z njim in tako vzpodbujamo njegovo notranjo motivacijo, da se mu bo zdelo vredno za nekaj truditi (zato materialne ali denarne vzpodbude niso zaželene, ker tako omejimo otrokovo motivacijo le na te dobrine). Seveda starši nimamo vedno časa, da bi se veselili z otrokom in včasih dejansko ob dveh stvareh, ki jih takrat počnemo istočasno, ne zmoremo nič več kot le »mhm«. Otroku to še ne bo vzelo veselja (razen, če se to stalno ponavlja), je pa vseeno prav, da si v takih primerih vzamemo čas za pohvalo kasneje, npr. zvečer, ko otroke spravljamo v posteljo in imamo nekaj trenutkov samo zanje. Tako bo otrok doživel dvojno veselje – ob svojem uspehu in tudi ob našem zadovoljstvu. Je pa vseeno prav, da bolj poudarimo otrokov dosežek in ne le našega zadovoljstva ob tem, zato da bi se otrok tudi kasneje trudil zase in za svoje zadovoljstvo, ne pa le za naše (ker to je običajno zelo kratkoročno in se – če ne že prej – zagotovo konča v najstniških letih, ko se otroci začnejo staršem upirati na vse mogoče načine).

Mogoče še beseda o prej omenjenem »lahko bi se že prej potrudil«. Včasih otrok za določeno stvar res potrebuje veliko časa, da mu jo uspe osvojiti, in takrat nas dostikrat premami, da bi mu to povedali in poudarili, da če bi se malo bolj trudil, bi mu pa verjetno to uspelo že kdaj prej (seveda starši to ponavadi storimo z »dobrim« namenom, da se otroku naslednjič ne bi bilo treba tako dolgo truditi). A otrok ob taki reakciji ne sliši naših dobrih namenov, ampak jih ob vseh prejšnjih neuspehih še enkrat dobi po glavi. Končno mu je uspelo, pa še ga moramo spomniti na to, kolikokrat mu ni. Če se temu že res ne morete izogniti, poudarite vsaj njegov trud in sedanje zadovoljstvo in namesto da bi rekli »a ti je končno le uspelo«, raje recite »vesel sem, da ti je po tolikšnem trudu uspelo to doseči«. Tako otroka pohvalimo, izrazimo veselje in še ovrednotimo njegov trud, tako da bo otrok vedel, da je včasih treba vztrajati in se truditi, pa uspeh ne bo izostal.

Zaupaj mi …
A starše nas običajno ne skrbi toliko, da nam otrok ne bi zaupal pozitivnih stvari, ampak bolj tiste negativne, ko kaj ušpiči, ko dobi slabo oceno, se zlaže ipd. Kako v takih primerih pridobiti otrokovo zaupanje, kako biti v teh situacijah vreden njegovega zaupanja?

Kot sem že omenila, veliko je odvisno od naših reakcij. Če otrok ob tem, ko nam bo povedal, kaj je ušpičil, ne bo doživel samo naših negativnih odzivov, bomo ohranili njegovo zaupanje. Predvsem je pri tem pomembno, da poleg naše jeze in nezadovoljstva izrazimo tudi pohvalo. Pohvalo, za kaj pa, se verjetno sprašujete? Saj je otrok vendar nekaj ušpičil, naredil nekaj narobe! Ja, res je in prav je, da za to ni pohvaljen. A vsaj za eno stvar pa ga v tistem trenutku lahko pohvalimo. Za to, da NAM JE TO POVEDAL. Povejmo mu, da smo veseli, da nam je zaupal, čeprav je storil nekaj slabega, pa je kljub temu zmogel to priznati. To sedaj ne pomeni, da ga samo hvalimo in pozabimo na tisto, kar je storil. Ne, to še vedno ne spremeni stvari, ki so se zgodile, in nikakor ne smemo dovoliti, da gre to kar tako mimo. Obvezno se moramo o teh stvareh pogovoriti, tudi povedati, da to ni prav ali da smo jezni, razočarani, da tega ne sme ali kar je pač potrebno glede na stvar, ki nam jo je otrok zaupal. Je pa prav, da damo ob tem možnost govoriti tudi otroku, ne da mu samo mi »pridigamo«, ker nam v tem primeru naslednjič verjetno ne bo nič več povedal, če »jih bo moral potem samo poslušati«. Z otrokom se POGOVORIMO, ne le govorimo. Skušajmo izvedeti, kaj on ob temu čuti in doživlja, kaj mu je najtežje in predvsem, kaj bi lahko naslednjič storil drugače (seveda primerno otrokovi starosti). Torej, ne spreglejmo, kar je otrok storil, o tem se resno pogovorimo, ne pozabimo pa ga pohvaliti, ker nam je to zaupal.

Zagotovo pa nam otrok ne bo vedno povedal vseh stvari in nam bo kdaj tudi kaj zamolčal ali skušal prikriti. To nas bo seveda ujezilo. V tem primeru je še bolj pomembno, da poudarimo, da nas ne jezi toliko to, kar je otrok ušpičil, ampak to, da nam tega ni povedal. In vedno tudi preverimo, ali nas je otrok res razumel (vprašamo ga, če ve, čemu smo jezni).

Starši pa se moramo zavedati tudi tega, da z višjo starostjo otroka prihaja tudi vse več stvari, ki nam jih otrok preprosto ne bo želel povedati oz. zaupati. Tu je prav, da se z otrokom čim bolj jasno dogovorimo, katere so stvari, ki jih kot starši moramo vedeti, katere pa so tiste, ki spadajo samo v otrokov svet, saj moramo tudi mi starši poskrbeti oz. dopustiti, da bo otrok lahko imel svoj prostor.

Če na kratko povzamem – od nas staršev je torej odvisno, ali nam bo otrok zaupal ali ne. Če bo otrok čutil, da je ob vsem tem, kar se je zgodilo, še vedno sprejet, da ga poslušamo, upoštevamo njegova čustva, se z njim pogovorimo in se vsi skupaj poskušamo iz tega tudi kaj naučiti, bo otrok tudi naslednjič prišel k nam, ker mu bo potem lažje. Če pa je otrok ob tem, ko nam je nekaj zaupal, dobil samo negativno izkušnjo, ker smo ga zgolj ošteli in kaznovali, bo naslednjič bolj verjetno skušal to pred nami prikriti. Še enkrat poudarim – če otroka poslušamo, to ne pomeni, da odobravamo njegova slaba dejanja, damo pa prostor njegovim čutenjem in se skupaj dogovorimo za ukrepe, ki bodo temu sledili.

Torej – potrudimo se, da bomo vredni otrokovega zaupanja, saj si s tem utiramo tudi dobro pot za prihodnost, ko se bo otrok moral že sam spoprijemati s svojimi težavami in posledicami svojih dejanj, a bo vedel, da se lahko vedno zateče k nam po podporo in razumevanje.


Od naših dejanj je odvisno, ali bomo ohranili otrokovo zaupanje ali ne.



Dobro premislimo, kako se bomo odzvali na slabo novico, ki nam jo je sporočil otrok.

Starši pa se moramo zavedati tudi tega, da z višjo starostjo otroka prihaja tudi vse več stvari, ki nam jih otrok preprosto ne bo želel povedati oz. zaupati.

Starši so otrokom najbližji, zato so oni prvi, na katere se otrok obrne. Od nas staršev pa je odvisno, koliko in kaj nam bo otrok zaupal.
naslovnica_april_mala_super_mami

Napisala: Petra Cankar, univ. dipl. psih., spec. zakonske in družinske terapije
Uredila: PV
Članek je bil objavljen v aprilski številki revije SuperMAMI.
—————————————————-

Petra Cankar

Ker sem zelo družinski človek, sem najraje v vlogi žene in mamice, kar me tudi najbolj izpopolnjuje in mi daje največ volje in energije. Če bi imela čas, bi veliko brala, rada tudi klekljam, najbolj pri srcu pa mi je ples. Verjamem, da ima vse v življenju svoj smisel in da je vsaka stvar za nekaj dobra, čeprav se to včasih pokaže šele kasneje. Moj moto je: kdor hoče kaj doseči, vselej najde način, kdor noče, najde vselej opravičilo.

Podobni članki:
PUSTOLOVŠČINA SREDI ZELENIH GRIČEV
Foto natečaj: Otrok in plodovi narave!
V šolo hodi otrok in ne starši!