Čeprav avgust velja še za počitniški mesec, se starši vseh šoloobveznih otrok najkasneje v drugi polovici tega meseca skupaj z otroki že aktivno pripravljajo na šolo. Prav poseben dogodek pa je to za tiste otroke in njihove starše, ki so letos 1. septembra prvič prestopili šolski prag. Praviloma so za otroke ti dogodki polni vznemirljivih občutij, radovednosti in pričakovanj, ki pa jih spremljajo tudi občutki strahu pred novim, neznanim.

Kljub tej mešanici občutkov pa se otroci običajno šole veselijo. Že iz njihove narave izhaja želja po učenju, raziskovanju, odkrivanju novega, in šola naj bi bila kraj, kjer bodo lahko te želje tudi uresničili. Lahko bi rekli, da je otrok za pridobivanje novih znanj motiviran in zato naj bi tudi v šolo hodil rad. Seveda pa to ni vedno tako – dostikrat k otrokovemu odporu do šole (vsaj pred prvo izkušnjo s šolo) prispevamo tudi odrasli. Verjetno tudi vam ni čisto tuje, kar še vedno včasih slišimo od staršev, starih staršev ali celo vzgojiteljev (čeprav si upam trditi, da je tega vse manj): »Boš že videl, ko boš šel v šolo!« S takimi in podobnimi »grožnjami« dobi otrok občutek, da je šola nekaj groznega, neprijetnega, če pa že ne ravno to, pa zagotovo verjame, da šola ni prostor, kjer bi se lahko zabaval in užival. Tudi moja hčerka se je ves čas veselila šole, potem pa pride neki dan domov z idejo, da noče v šolo, ker tam ni zabavno, saj se tam ne bo mogla igrati in se imeti lepo (kot v vrtcu). Še danes ne vem točno, od kod ji ta misel, na srečo pa je trajala le kakšen teden. Si je pa bilo treba vzeti čas za pogovor in raziskati te njene predstave, saj si včasih naši malčki iz kakšnih stavkov, ki jih slišijo, predstavljajo čisto kaj svojega. In tu imamo starši pomembno vlogo, kako otrokom (že skoraj od rojstva dalje) predstaviti šolo kot nekaj poučnega, koristnega in zanimivega.

»Jaz sem radovedna Katra, mene od rojstva firbec matra,
večno o stvareh sprašujem, si razlagam in modrujem.«
(iz pesmi Radovedna Katra, avtor B. Szorni Kralj)

Izhajajmo iz otrokove naravne vedoželjnosti
Vsak otrok je po naravi radoveden, zanima ga tisoč stvari, vse bi rad spoznal in preizkusil. Prepričana sem, da imate takega tudi pri vas doma (vsaj enega). Že pred tretjim letom se otrok spremeni v zakajčka in njegovim vprašanjem ni videti konca. Čeprav nas včasih s temi svojimi zakaji spravi že skoraj ob pamet, se na neki način že tu začne tista prva priprava na šolo. Če tu prisluhnemo otroku, odgovarjamo na njegova vprašanja (to seveda ne pomeni, da moramo poznati vse odgovore, saj nas otrok s svojimi zakaji slej ko prej spravi v situacijo, ko ne vemo več, kaj bi odgovorili), tako razvijamo njegovo željo po znanju. Prav tako pa lahko to njegovo radovednost zatremo ali vsaj omejimo, če otroka ob vsakem njegovem zakaju na hitro odpravimo, se izgovorimo, da nimamo časa in naj nas že ne oblega več s temi svojimi vprašanji. Tako bo otrok izgubil željo po iskanju znanja ali pa bo to razumel kot nekaj odvečnega, obremenjujočega (kar bo potem zanj postala šola). In tako mu iskanje novih odgovorov kmalu ne bo več izziv.

Raziskujmo skupaj z otrokom
Kot sem rekla, starši ne poznamo vedno odgovora na vsak otrokov zakaj. Včasih je vprašanje tako čudno (sploh, če se je pred njim zvrstilo že deset drugih zakajev), včasih pa smo tudi mi starši že kaj pozabili ali pa niti sami ne vemo odgovora – npr. kadar se otrok poglobi v naravne pojave ali pa prehrambene navade kakšnih žuželk ipd. Takrat imamo lepo priložnost, da z otrokom skupaj poiščemo odgovore na njegova vprašanja in se tako naučimo še veliko več. Z otrokom vzamemo skupaj v roke knjigo in začnemo raziskovati. Tam okrog otrokovega četrtega leta pridejo na prvi tir že prve otroške enciklopedije, kjer je na enostaven način razloženih veliko stvari. Seveda to prav lahko tudi pomeni, da bo temu sledilo samo še več otrokovih zakajev, in morda je pravi čas, da to izkoristimo in se z otrokom odpravimo v knjižnico ali pa na nedeljski izlet z obiskom muzeja.

Spodbujajmo ljubezen do knjig in branja
Starši otroka seznanimo s prvo knjigo že mnogo pred otrokovim prvim letom starosti. Verjetno smo mu že večkrat prebrali kakšno pravljico ali pesmico ali pa mu v roko dali tiste prve mehke knjižice iz blaga, ki so jim sledile kartonke, potem pa tudi že čisto prave knjige. Ko z otrokom tako že kmalu začnemo razvijati primeren odnos do knjige, začne otrok spoznavati, da so knjige prava zakladnica, da iz njih izve marsikaj novega in se tako počasi tudi uči, kako poiskati informacije, kadar ga kaj zanima (kar mu bo kasneje zelo koristilo).

Če vse to počnemo skupaj z otrokom, je to zanj še toliko dragocenejši čas, saj ga preživlja skupaj s svojimi starši. Poleg tega se od njih uči, kako primerno ravnati s knjigo, uživa v tem, ko mu berejo, ga spoznavajo s svetom črk in številk, če pa otrok tudi sicer vidi kdaj starša brati (kar pa je v sodobnem tempu življenja na žalost že prava redkost), bo tudi zanj branje predstavljajo sprostitev in zabavo.

»Tega se boš naučil tudi v šoli«
Ko tako z otrokom beremo in raziskujemo, mu lahko ob tem razložimo, da se bo takih in podobnih stvari učil tudi v šoli. Tako spodbujamo pozitiven odnos do šole, saj bo to za otroka prostor, kjer bo lahko potešil svojo radovednost in spoznal marsikaj novega. Otroci nas tudi večkrat občudujejo, kako vse vemo ali pa kaj res dobro obvladamo, in tudi takrat se lahko »pohvalimo«, da smo se tega naučili v šoli in da se bo to ali še več lahko naučil tudi sam. Naj bo šola za otroka priložnost – priložnost, da razširi svoja obzorja.

Vse te stvari lahko z otrokom počnemo skoraj od njegovega rojstva naprej, pa najmanj tja do najstniških let (ko jim naša družba naenkrat ni več tako po godu). Na neki način začnemo otroka pripravljati na šolo že veliko prej, kot bo dejansko prvič vstopil vanjo. Ko pa se bliža »njegov dan« in je 1. september vse bliže, je prav, da se na šolo pripravimo tudi aktivneje.

Šolske potrebščine nakupujmo skupaj z otrokom
Naj otrok sam izbere šolsko torbo (mi samo preverimo, če je res primerna glede na velikost in uporabnost), pa zvezke in peresnico, barvice, radirko, copate itd. Otrok bo vse to izbiral z navdušenjem in tako bo ponovno še eno veselje povezano s šolo. In vsekakor bo to vplivalo tudi na boljše otrokovo počutje v šoli.

Kot vidite, lahko za otrokovo motivacijo za šolo ogromno naredimo že pred vstopom vanjo. Seveda pa je za nas starše pomembno, da bi otrok veselje do šole ohranil in se tudi rad učil. Kako lahko prispevamo k temu?

Pokažimo otroku uporabno vrednost znanja
Že od začetka lahko preprosto z opazovanjem vsakdanjih stvari otroku prikažemo vrednost pridobljenega znanja. Npr. ko gremo v trgovino in nakupujemo (čeprav je s plačilnimi karticami vrednost računanja močno padla), ko pišemo kakšno sporočilo ali pismo, ko gremo na nedeljski izlet in nabiramo različne gozdne sadeže ali zdravilne rastline, ko kuhamo, šivamo, delamo na računalniku itd. Praktično v vsaki stvari, ki jo počnemo, lahko najdemo nekaj, česar so nas naučili tudi v šoli, a se tega niti ne zavedamo. Opazujmo druge ljudi, druge poklice – kaj vse morajo znati in obvladati, da lahko dobro opravljajo svoje delo. In če bo otrok imel občutek, kako mu vse to lahko koristi v življenju (predvsem če bo to dejansko tudi videl in občutil prek svojih staršev), bo za pridobivanje znanja še bolj motiviran.

Tudi naš odnos do šole pomembno vpliva na otrokov odnos do nje
Kot veste, na otrokovo doživljanje posameznih stvari pogosto še najbolj vplivamo starši sami. Če imamo mi do šole pozitiven odnos in smo tudi sami radi hodili v šolo in tam doživeli prijetne trenutke, bomo o tem otroku pripovedovali z velikim navdušenjem. In če z otrokom delimo še zabavno izkušnjo iz naših let, mu pokažemo kakšno šolsko fotografijo in skupaj z njim obujamo spomine, smo spet dodali košček prijetnosti v otrokov mozaik predstav o šoli. Če so naši spomini na šolske dni manj srečni, bomo o njih težko pripovedovali z navdušenjem. Vsekakor lahko še vedno poiščemo svetle trenutke ali pa k pogovoru pritegnemo koga, za katerega vemo, da je zjutraj z lahkoto vstal in se odpravil v šolo, ker je tam preprosto užival. Je pa res, da lahko otrok vseeno začuti naš odpor do šole, in prav je, da se ob primernem trenutku z otrokom o tem tudi pogovorimo. Naša izkušnja naj ne bo tudi otrokova izkušnja, mu bo pa verjetno laže, če mu to povemo in se o tem pogovorimo, da bo lahko otrok to lažje ločil od svojih občutij.

Vse to pa še vedno ne zagotavlja, da bo naš otrok v šolo hodil rad. Vedno se najdejo otroci, ki šolo naravnost obožujejo, in vedno so tam tudi otroci, ki bi bili za vse na svetu raje kjerkoli drugje, samo ne v šoli – ne glede na to, kaj za to naredijo njihovi starši. Prav je, da otroka spodbujamo, moramo pa ga tudi upoštevati. Včasih tudi starši preveč kompliciramo. Še vedno v prvi vrsti velja, da je otrok po naravi vedoželjen, in iz tega moramo tudi izhajati. Že če ga v tem ne omejujemo, lahko naredimo veliko. Tudi če otroka veliko bolj zanimajo konkretnejše stvari in ne črke ter številke, to ne pomeni, da ne mara šole, samo drugače ga moramo motivirati za učenje, osnovna znanja mu bodo tako ali tako prišla prav čisto povsod. Pa naj sešteva žeblje in vijake ter izmeri premer cevi, če mu to bolj ustreza. Ali pa tehta moko in oblikuje različne like ter jih poimenuje, ko peče piškote. Tudi na ta način se bo otrok naučil računati, samo mi moramo uporabiti malo domišljije. Prilagodimo se otrokovim interesom in tako bo tudi otrok laže sprejemal obveznosti, ki jih prinaša šola. Že s hišnimi opravili otroka navajamo na kasnejše obveznosti (tudi malček že lahko pomaga pospraviti svoje igrače, kasneje pa še kaj več). S tem ga navajamo tudi na izpolnjevanje šolskih obveznosti (da si sam pripravi torbo, naredi domačo nalogo in na ta način utrjuje znanje). Je pa otroku vse to laže, če v vsem tem vidi kak smisel. In pogovorov v družini v zvezi s šolo je vedno kar precej. Prisluhnimo otrokovemu načinu razmišljanja in skupaj ugotovimo, kaj je za kaj dobro.

Za konec samo še ena misel – včasih odpor do šole nima nič opraviti z motivacijo. Zato je dobro preveriti tudi, kako se otrok v šoli počuti, kakšen odnos ima s sošolci ipd. Morda se razlog skriva tudi v tem.

Pa uspešen začetek šolskih dni vsem šolarjem in njihovim staršem!

naslovnica_supermami_september_2008

Napisala: Petra Cankar
Uredila: PV

Članek je bil objavljen v septembrski številki revije SuperMAMI.

—————————————————–

Petra Cankar

Ker sem zelo družinski človek, sem najraje v vlogi žene in mamice, kar me tudi najbolj izpopolnjuje in mi daje največ volje in energije. Če bi imela čas, bi veliko brala, rada tudi klekljam, najbolj pri srcu pa mi je ples. Verjamem, da ima vse v življenju svoj smisel in da je vsaka stvar za nekaj dobra, čeprav se to včasih pokaže šele kasneje. Moj moto je: kdor hoče kaj doseči, vselej najde način, kdor noče, najde vselej opravičilo.

Podobni članki:
PUSTOLOVŠČINA SREDI ZELENIH GRIČEV
Foto natečaj: Otrok in plodovi narave!
V šolo hodi otrok in ne starši!