Že nekaj časa si mnogi zastavljajo vprašanje, kako se bodo knjige odrezale v konkurenci televizije, računalniških igric, medmrežja in drugih hi-tech dosežkov. Bo knjiga postala ogrožena vrsta in sčasoma izumrla? Vitan Mal, avtor poučne slikanice Pravljica potuje (narisal Edo Podreka), v kateri skozi pravljico o pravljici opisuje, kako delujeta radio in televizija, je prepričan, da knjige kljub tehničnim pridobitvam nikakor niso za odpis. Še več, novi mediji lahko sprožijo tudi (novo) zanimanje za knjige.

Pravljice na televiziji

Marsikatera risanka nastane po knjižni predlogi, na primer Nodi, ki je sprva zaživel v knjigah Enid Blyton, pa Franček, ki je najprej tacal po knjigah Paulette Bourgeois in Brende Clark. In obratno – včasih knjige nastanejo kot adaptacije televizijskih risanih serij, tako so v knjižni obliki zaživeli Cvetličniki, pa tudi legendarnega Krtka je Čeh Miler Zdeněk v osnovi pripravil za risani film, če naj omenim nekaj primerov, ki so prisotni tudi v našem literarno-medijskem prostoru. Sicer je treba priznati, da so slikanice, ki nastanejo na podlagi risank pogosto kičasti izdelki, kljub temu pa je nemara v njihovi moči, da h knjigam pritegnejo tudi tiste otroke, ki so v prvi vrsti privrženci gibljivih sličic in ne pisane besede – če se priljubljen junak slučajno potika tudi med platnicami, si ga vendarle velja vnovič in hkrati na novo »ogledati«, kajne? Z malo spodbude pa lahko ena knjiga vodi k drugi in naprej …

 

 

Pravljice o televiziji

Televizija igra pomembno vlogo v starejši slikanici Kako sta si mački kupili televizor (napisala Jaroslava Blažková, narisal Ladislav Nesselman). Mucika in Micika si nekega dne zaželita nekaj poučnega in zabavnega, zato si kupita televizijo, ki jo neumorno gledata, dokler nista prepričani, da sta postali zelo modri mački. Oziroma dokler se zares ne spametujeta in spoznata, da sta pravzaprav zelo neumni – dopustili sta, da ju je zasvojila televizija, od katere sta dobili predvsem glavobol in vnete oči! Okoli televizije se življenje vrti tudi v izjemno duhoviti slikanici Vid v televizorju (napisal Gianni Rodari, narisal Giancarlo Carloni). Osemletnega Vida med gledanjem filma neznana sila potegne v televizijo, ob čemer njegov oče takoj posumi na strašno bolezen televizijske privlačnosti, strokovno televizionitis. Zgodba se v nadaljevanju sicer osredini na Vidovo potovanje med različnimi omrežji oz. televizijami in na reševalno akcijo, spotoma pa vendarle nastavi še kakšno bodico o odvisnosti od televizije. Vidov sosed, odvetnik Prosperij, tako za vsako oddajo, ne glede na to, ali gre za dnevnik ali za oddajo o uporabi peteršilja v juhi, pojasni: »Saj razumete, to je edina oddaja, ki me zanima.« Malenkost starejši – samostojni bralci začetniki – se lahko pozabavajo ob ilustrirani knjigi Franceve televizijske zgodbe (napisala Christine Nöstlinger, narisal Erhard Dietl), ki po eni strani problematizira čezmerno gledanje televizije in spremljanje neprimernih vsebin, po drugi pa pod vprašaj postavi tudi televizijsko abstinenco. Drugarček Franc se v šoli počuti izločenega, ker se sošolci neprestano pogovarjajo o oddajah, ki jih sam ne spremlja, ker imajo doma televizijo z vsega tremi programi, za povrhu večino časa ugasnjeno. Sošolci so prepričani, da se da takšno klavrno stanje pojasniti samo na dva načina – ali so Francevi starši revni, ali pa »spadajo med tiste zatežence, ki so nasprotniki televizije«. In kot da niso dovolj takšne neresnične obtožbe (starša le nedolžno poskrbita za to, da za televizijo zmanjka časa), Franca, ki ne gleda filmov, po katerih se vsevprek trkljajo trupla, zmerjajo še z dojenčkom … Ja, skrivnost je v pravi meri!

Kar pa se tiče knjig in dinozavrov – držimo pesti, da bomo lahko še dolgo brali knjige o dinozavrih (in drugih vrstah literarnih junakov).

Gaja Kos