RAZGLEDNICA iz vrtca Most na Soči
Obiskala nas je gospa Jesen
Med dolinama rek Idrijce in Bače se vzpenja šentviškogorska planota s tremi večjimi vasmi: Ponikve, Pečine in Šentviška Gora. Na Šentviški Gori deluje enota vrtca Most na Soči, in sicer v prostorih podružnične šole, ki je pred dvanajstimi leti doživela temeljito prenovo. Takrat je šola dobila tudi prizidek za kuhinjo, večnamenski prostor in vrtec, ki je do takrat deloval v skromnih razmerah v sosednji hiši. Število otrok v vrtcu je sedaj majhno, obeta pa se, da se bo v naslednjem letu popravilo.
Vzgojiteljica Stanislava Črv si prizadevam svojim varovancem zagotoviti čim pestrejši program. Tako tudi prihode letnih časov skupaj z učenci in učiteljicama doživljamo na čisto poseben način. Ko Poletje pristane na slovo in z Jesenjo sklene dogovor, takrat nas gospa Jesen obišče in nas vedno s čim razveseli ali preseneti. Ko smo jo lani pozdravili s pesmico, ki smo se jo naučili prav za to priložnost, nas je pogostila s krompirčkom. Od sadja in zelenjave je bilo najbolj slastno korenje. Ker bivamo tukaj sami nadebudneži, njene darove ne samo jemo, ampak z njimi tudi ustvarjamo. Gospa Jesen je z veseljem opazovala izdelke iz krompirja, ki jih je oblikovala otroška domišljija. Dobro ženo – kot še pravimo gospe Jeseni, vedno tudi naslikamo ali naredimo s pomočjo poljskih pridelkov, ki jih na njivah Šentviške planote ne manjka.
Ko dozorijo pridelki in sadje, povabimo v vrtec tudi starše, da se z nami družijo in nam pomagajo izdolbsti buče, speči kostanj, pripraviti sadno kupo, robkati koruzo, luščiti fižol, izdelati ptičje strašilo in še kaj.
Gospa Jesen nas razume in ve, da se radi tudi sprostimo, zato je prinesla veliko milnice. Najmlajše je potrpežljivo učila pihati milne mehurčke, starejši in šolarji pa so to že znali. Na praznovanja vabimo namreč tudi učence, oni pa nas, saj nam je v veselje, da pod skupno streho lepo in tesno sodelujemo.
Ob letošnjem prihodu je bila presenečena tudi Jesen. Na travnatem dvorišču pred vrtcem je zagledala polno novih igral in novo ograjo, zraven pa obnovljeno igrišče. Ker smo te dragocene pridobitve, ki je namenjena vsem krajanom, zelo veseli, smo želeli pripraviti svečano otvoritev. Vendar nam zaradi drugih dogajanj ob vikendih to še ni uspelo. Gospa Jesen si ni mogla kaj, da ne bi preizkusila gugalnice. Na ostala igrala si pa ni upala. Potem nas je povabila k igri kostanjevo drevo, kjer so otroci v štirih mešanih skupinah tekmovali in se preizkusili v hitrosti in spretnosti pobiranja kostanja. Ko so bili rezultati zabeleženi in določena zmagovalna skupina, smo si zaslužili malico gospe Jeseni: grozdje s smetano. Preden je Jesen končala obisk, nam je dala še nalogo, da izdelamo ptičja strašila. Na začetku smo bili kar malce v zadregi, saj je bilo treba najprej napraviti ogrodje, šele potem smo v oblačila začeli tlačiti seno. Na toplem soncu nam je bilo vroče, vendar smo bili z izdelki zadovoljni. Najmlajšim so se strašila zdela podobna policaju in poštarju. Upamo, da bo Jesen drugo leto še prišla.
