Srečanje s kulturno dediščino – obisk čebelarskega muzeja

Človek je že v pradavnini odkril sladki strd in se spoprijateljil s čebelami. Tudi slovenski človek je že pred mnogimi leti čebeli namenil posebno pozornost in spoštljivo mesto v svojem srcu. Čebela je zanj pomenila neprecenljivo sodelavko pri opraševanju, pridobivanju hrane in zaradi nabiranja medu; ta je bil namreč dolgo časa edino poznano sladilo. Čebela mu je predstavljala skrivnostno naravo, delavnost, urejenost. Skromnemu življenju naših prednikov je dajala pridih prazničnosti, spoštovanja. Čebela in čebelarstvo sta sčasoma postala vpeta v vsakdanje življenje človeka. Bogata kulturna dediščina, ki se je z leti vedno bolj razvijala, je del naše narodnostne posebnosti in je hkrati del skupne zakladnice sveta.

Kako predšolskemu otroku približati to dejavnost, da bi občutil odnos naših prednikov do čebel? Prebirali smo pesmi Otona Župančiča. Našo pozornost je pritegnila pesem o čebelici, ki leti visoko in prileti do cicibana. Zamišljali smo si, kako bi potekal naš pogovor s čebelo. Otroci so nizali svoja razmišljanja, kaj bi se s čebelo pogovarjali, kaj bi jo vprašali.

»Ali raste na rožah med?« je bila zadrega, ki nam ni dala miru. Ob različnih knjigah in revijah smo spoznavali življenje čebel, njihovo urejenost v panju, pomen posameznih živali – matica, trot, delavke. Seznanili smo se z načinom medsebojnega sporazumevanja, pomenom čebeljih izdelkov za človeka.

 
Stari panji

Ob sončnih pomladnih dnevih smo na cvetovih opazili čebele, ki so z nožicami hodile po cvetu, nato odletele na drug cvet, pa na tretjega in nato odbrenčale. Raziskovali smo okolico, da bi odkrili, kje imajo svoj dom, čebelnjak. Našli smo ga, vendar smo vrvenje pred panji opazovali le od daleč. Kako čebele prinesejo med v čebelnjak, saj nimajo lončkov ali kanglic kot v risankah? Prijazni čebelar nas je povabil na obisk in nam razjasnil marsikatero uganko. Otroci so opazovali čebele, ki so pristajale na deščici, pred odprtino v panj. Nožice so imele obložene z rumenim cvetnim prahom, iz panjev pa so vzletavale brez oblog. Povedal nam je, kako čebela naredi med, da se čebel ne boji, da ne pičijo »kar tako«, če pa se počutijo ogrožene, se branijo z želom. Taka čebela pa tudi pogine, ker žela iz kože ne more izvleči. Pokazal nam je tudi notranjost panja. Po obisku čebelarja so otroci risali, slikali, likovno so predstavljali čebele in njihov dom. Posebej natančni so bili pri barvnem zaporedju panjev, tako se čebele lažje orientirajo. Umetnine so otroci postavili na ogled. Obiskovalci so se ob njih ustavljali, se pogovarjali, si pripovedovali svoje izkušnje s čebelami. Kako pa so ljudje včasih oblikovali panje in izražali svojo umetniškost, smo si z zanimanjem ogledali v Gorenjskem muzeju (poslikava panjskih končnic). Otroke so pritegnile različne vsebine (živalske, smešne), najbolj jim je v spominu ostala panjska končnica, kjer jezikavi ženski brusijo jezik. Otroške poslikave lesenih deščic, ki smo jih prav tako poimenovali »panjske končnice«, pa so pripovedovale svoje zgodbe.

Medeno pecivo je otrokom poznano, kruhki, ki so jih včasih izdelovali in prodajali na žegnanjih in semnjih, pa ne. Izdelavo medenih src nam je predstavila vzgojiteljica, ki jih ustvarja po starih receptih (dražgoški, škofjeloški). Vrtec je dišal po medu, otroci so bili v posebnem pričakovanju. Drobni prstki so gnetli, svaljkali, oblikovali, krasili. Tako so nastali naši medeni srčki, narejeni z ljubeznijo in trudom. Ob prazniku smo jih podarili mamicam.

Na obisku v lekarni smo se seznanili s preparati, ki jih izdelujejo farmacevti s pomočjo čebel in nam lajšajo zdravstvene težave (apisirup, propolis, apikompleks). Čeprav okus medu ni bil vsem všeč, smo ugotavljali razlike med vrstami medu (cvetlični, gozdni, kostanjev, akacijev) po okusu, vonju, zunanjem izgledu. Najbolj težko pričakovan pa je bil dan, ko smo se z vlakom odpeljali v Radovljico na ogled Čebelarskega muzeja. To je bil pravi družinski praznik. Vožnja z vlakom je bila doživetje za velike in male. Kot roj čebel smo se zbrali pred vhodom v muzej in nato napolnili hišo s svojo brenčečo zvedavostjo.

 
Različne vrste medu, ki so bile na ogled

 

Največ pozornosti in občudovanja pa je bilo namenjenih živemu panju. Otroci so opazovali gibanje čebel, opravila na satovnicah. Pobližje so spoznali matico, trota in vse ostale čebele. Prepoznali so tudi ostale razstavne predmete, s katerimi so se že seznanili. Ukvarjali smo se tudi s šestkotniki, iz katerih je sestavljena satnica (v njej je med, pa tudi »posteljica« za mlado čebelo). Iz narave je čebela satnico (šestkotnik) prenesla v svoj dom. Najdemo pa ga tudi v snežinki, pajkovi mreži. Otroci so šestkotnike odkrivali na tlakovanih poteh, vzorcih. Likovna predstavitev jim je pomenila velik izziv.

Stari panjiZ razstavo, ki je obogatila naš utrip v vrtcu (likovni izdelki, čebele in čebelnjaki iz različnih materialov, slike, vtisi, izdelki iz čebeljega voska), smo zaokrožili naš projekt. Navdajali so nas občutki zadovoljstva, da smo pokukali v preteklost, in želja, da spoznamo še kaj (skrinje, kozolec). Vprašanje, ki nas je na začetku spodbudilo k iskanju, je dobilo odgovor: »Da, na rožah raste med,« vendar so le čebele tiste, ki poznajo skrivnost nabiranja, naši pradedje pa so jo odkrili in danes jo spoznavamo tudi mi. O tem in še marsičem smo razmišljali, ko smo posedli pod cvetočo lipo in se potopili v njen vonj in brenčanje čebel

Milena Babnik, dipl. vzg