Za obilno jesenjo, ko nas je narava zasula z raznoraznimi dobrotami od različnega sadja, plodov do okusnih gob, pride zima, mrzla, pusta in neprijazna. Ko pokrajino pobeli še sneg, je za živali, ki živijo tam zunaj, res hudo. Hrane je malo, zato je s semeni obložena krmilnica zares pravi magnet, zlasti za ptice. Krmilnica je za ptice pravo olajšanje pri vsakodnevnem iskanju hrane, za nas pa je to prav svojevrstna učilnica. Spoznavamo različne ptice, ki bi si jih drugače skrite nekje v grmu ali drevesni krošnji le stežka tako dobro ogledali. Pa ne le to! Spoznali bomo, da ima vsaka vrsta ptice svoj način vedenja, da se ptice med seboj tudi sprejo, da so nekatere bolj spretne od drugih in da so spet nekatere od ostalih deležne večjega spoštovanja kot druge. Kakor pri nas ljudeh, bi lahko rekli!

Velika Sinica 

Velika sinica

Za ptico z rumenim trebuščkom in z belimi lici na črni glavici verjetno ni treba povedati, da nosi ime velika sinica. Ali pač? Njej podobni, a manjši plavček nosi modro čepico, še manjši menišček pa nima rumenih prsi. Sinica je oprezna obiskovalka krmilnice. Hitro prileti, si med kupom semen izbere enega in odleti na varno, kjer seme spretno olušči in pospravi. Manjše ptičke nažene, večjih pa se boji in se jim raje izogne. Na rumenem trebuščku bomo opazili vzdolžno črno črto. Če smo dovolj pozorni, bomo videli, da so pri nekaterih sinicah te črte širše kot pri drugih. Tisti s široko črto je namreč samček, samička pa ima tanjšo črto. Da pa ne boste v toplem domačem zavetju sinice samo opazovali, si ne pozabite zapeti tudi kakšne pesmi o njej. Poznamo jih kar nekaj, na primer Kekčevo pesem »Kaj mi poje ptičica, ptičica sinička« ali pa »Sinica se je usedla gor na drobno vejico…«.

 


Zelenec

Zelenec je pravi korenjak. Ni dosti večji od sinice, a mu je ob polni mizi malo mar za druge ptice. Ždi sredi krmilnice in zoba semena eno za drugo. Navadno se nad krmilnico spravi kar cela jata teh zeleno-rumenih ptic, ki se med seboj silno rade prepirajo, čeprav je semen za vse dovolj. Tudi sinico naženejo. Sinica zato takrat, ko so na krmilnici zelenci, semena raje pobira ob strani. Pozimi zelenci živijo v jatah, kar je zanje več kot ustrezno. Skupaj lažje najdejo hrano, ob hranjenju pa je na preži več oči, ki budno pazijo na morebitno nevarnost. Če se krmilnici na primer nevarno približa mačka ali skobec, se bodo zelenci, kakor hitro bodo mogli, razpršili na vse strani. S tem zmedejo plenilca, ki na koncu ostane praznih rok.

 

Veliki detel

Posebno spoštovanje med pticami na krmilnici pa ima veliki detel. Kako tudi ne, proti ostalim ptičkom je pravi velikan. Poglejte njegov kljun! Dolg in močan je. Kaj mislite, zakaj? Spomladi z njim v drevesno deblo izteše luknjo, zibelko za svoje mladiče. Kljun pa je pomemben tudi za sporazumevanje. Gotovo ste v gozdu že slišali doneče bobnanje! Tako samec sporoča drugim žolnam, da je tam njegov dom in da je zanje bolje, da se mu ne približujejo. Trkanje s kljunom po votlih deblih ali drugih donečih predmetih pa je značilno tudi za druge predstavnike žoln.

 

 
Ščinkavec

Sedaj smo se ukvarjali predvsem s krmilnico, zanimivo dogajanje pa se vrši tudi pod njo. Nekatere ptice le redko pridejo na krmilnico, kjer se v drenu prepirajo lačni zelenci, detli, sinice in drugi. Ščinkavci zato raje počakajo na tleh in čakajo na semena, ki se zaradi divjih prepirov raztresajo vse naokoli. Te ptice so ene naših najpogostejših gozdnih spomladanskih pevcev. Pri nas ostanejo tudi čez zimo, ko se združijo v manjše jate. Pa res ostanejo vsi? Če smo zelo pozorni, bomo videli le ptice z rdečimi prsmi. To so samci, samice pa imajo rjava prsa in so bolj neuglednih barv. Samicam navadno ni kaj dosti do zimske idile, zato se odpravijo pozimi proti jugu, kjer se sneg ne obdrži.

Petra Vrh Vrezec in Al Vrezec