Branje za znanje

Na začetku preteklega šolskega leta sva z Bernardo – Nadko Maležič začeli s programom »Branje za znanje in branje za zabavo« ali krajše, BZZ, v sodelovanju z Andragoškim centrom. Namen programa je starše poučiti o pomenu pismenosti v predšolskem obdobju, jim dati praktične napotke, kako prek igre otroka uvesti v čarobni svet jezika. Kar nekaj časa in truda sva potrebovali, da sva pridobili ustrezno število udeležencev. Prijavilo se je osem družin, ki so v večini vztrajale do konca. V novembru smo se prvič tudi srečali.

Začetek je bil zelo negotov, z Nadko sva se kar pošteno bali. Kako dovolj motivirati starše in otroke, da bodo radi prihajali? Da bomo vsi skupaj začutili, da so naša srečanja sproščena, namenjena temu, da se vsi skupaj nečesa naučimo, pa tudi poveselimo? A delali sva si preveč skrbi. Delo nama je steklo in se nadaljevalo vse do konca – po načrtih.
Kratek povzetek naših srečanj

Naše prvo srečanje je bilo vsebinsko kar bogato. Dobili smo se v vrtcu, kjer smo se drug drugemu predstavili, nato pa peš odšli do knjižnice Šiška. Tam nas je prijazno sprejela Suzana Horvat. S svojim pripovedovanjem in lepo urejeno knjižnico je starše in otroke navdušila. Žal si starši s to knjižnico niso mogli pomagati, saj je že čez dva dni po našem obisku zaradi selitve na drugo lokacijo zaprla svoja vrata.

Na drugem srečanju smo se pogovarjali o pomenu pismenosti. Otroci so izdelovali novoletne voščilnice, v katere so potem s pomočjo staršev napisali voščila. Na Miklavžev dan smo se imeli prav lepo toplo.

V vrtec smo na tretje srečanje povabili knjižničarko Suzano Horvat. S seboj je prinesla ogromno dobrih knjig – nekaj strokovnih za starše in nekaj otroških. Starši so od nje dobili veliko koristnih informacij, kaj je to dobra knjiga, kje se jih lahko kupi. Tema je bila prav primerna za prednovoletni čas. Otroci pa so medtem poslušali zgodbo o Mišku Matičku, jo obnovili in še narisali risbico.

»Kako, kaj, koliko, kje brati« je bila tema četrtega srečanja. Starši so aktivno sodelovali, sami so si izdelali majhno knjižico. Otroci pa so uživali ob zgodbi Labodje jezero. Tokrat malo drugače, saj je bila poleg besed prisotna še glasba. Kasneje smo se skupaj pogovarjali o pticah, spodbuda pa so bile različne knjige – leksikoni, enciklopedije, slikanice o pticah.

Dobili smo se že petič, zadnjič pred zimskimi počitnicami. Vsi skupaj smo si ogledali prelepo risanko Sneženi mož. Posebnost te risanke je ta, da ima animacija le glasbeno spremljavo, brez besedila. Seznanjali smo se s časopisi, televizijo in računalnikom. Staršem sva svetovali, kako izbrati in gledati oddaje z otrokom ter kako poiskati ustvarjalne igrice, strani na računalniku. Otroci so poiskali TV-spored, primerjali so podobne oznake, igrali pa so tudi sestavljanko na računalniku in vtipkali svoje ime.

Na šestem srečanju sva združili temi pisave okrog nas in pismenost ob domači mizi. Otroci so povezovali simbole z napisi in jih v vrtcu tudi obesili na primerna mesta, skupaj s starši pa so sestavili nakupovalni seznam za v trgovino. Veselo in ustvarjalno popoldne je bilo.

Na sedmem srečanju smo se skupaj igrali didaktične igre. Starši so dobili nove ideje za pomoč otrokom pri opismenjevanju. Otroci so navdušeno ustvarjali in kar dolgo smo se zadržali.

 

Na osmem srečanju so se starši naučili hitro izdelati preproste lutke iz materiala, ki je v vsakem domu. Dobili so veliko idej, kako narediti lutke iz odpadnega materiala. Skupaj z otroki so poslušali zgodbo o Treh metuljih, nato pa izdelali lutke. S svojimi lutkami so tudi zaigrali zgodbico. Starši so bili sprva sramežljivi, a jim je šlo odlično, na koncu je en očka sestavil kar svojo zgodbico. Otroci pa so tako ali tako uživali.

 

Tik pred zaključkom našega programa smo se podali na obisk v knjižnico Otona Župančiča. Starše je pozitivno presenetila ponudba te knjižnice. Skupaj z otroki so poslušali pravljično uro in sodelovali na delavnicah.

Naše deseto, zadnje srečanje je zaznamovalo zelo toplo in sončno vreme. Peš smo se odpravili na orientacijski pohod do kulturne ustanove v naši okolici, do Vodnikove domačije. Starši so pri nalogah pomagali otrokom. Uporabiti so morali pridobljeno znanje. Na cilju smo si ogledali razstavo v Vodnikovi domačiji in še skupinska fotografija za spomin.

 

Tako, nama je bilo naporno, a lepo. Veseli sva, da sva delavnice uspešno zaključili, da so starši in otroci zadovoljni. In ko slišiva, da še zahajajo v knjižnice, da jim pridejo pridobljene informacije prav, sva veseli in poplačani so vsi najini napori. In vabljeni vsi, da se nam pridružite v naslednjem šolskem letu.

Najlepša hvala vsem staršem in otrokom za sodelovanje.