Čeravno starša presodita, da je ločitev za njiju najboljša rešitev, se morata jasno zavedati, da za njunega otroka predstavlja dramatičen dogodek. Starša sta stebra, na katerih stoji otrokov svet, in če se stebra razmakneta, je razumljivo, da se ta svet pošteno zamaje, če že ne poruši. Starša se morata zavedati, da ostajata stebra otrokovega sveta tudi po tem, ko sta se razšla. Ali bo otrokov svet ob ločitvi samo vratolomno zanihal ali pa se bo porušil, je v veliki meri odvisno ravno od ravnanja staršev v odnosu do njega. Ločitev naj bo izpeljana z odgovornostjo do vseh vpletenih, še zlasti do otrok, ki tudi v tem procesu predstavljajo šibkejše, tišje in ranljivejše udeležence.

 
 Otroku povejmo, da za razhajanje staršev ni kriv on.

 

Ravnanja, ki so otroku v pomoč

Otroku povejmo, kaj se dogaja in zakaj. Povejmo mu tudi, kako bo potekalo življenje v prihodnje in da bosta zanj še vedno skrbela mamica in očka, vendar nekoliko drugače kot prej. Ni treba, niti ni dobro razlagati podrobnosti, ki sodijo v intimo razhajajočega se para, prav pa je, da otrok ve, za kaj gre, in da mu predstavimo zanj pomembne spremembe. Tako bo manj negotov in njegov občutek varnosti bo manj prizadet, saj bo situacija zanj predvidljivejša. Ločitev pri otrocih povzroči različne strahove (npr. strah, da bo odšel tudi drugi roditelj), ki jim jih bodo naša zagotovila pomagala zmanjševati. Seveda je treba otroku dejstva povedati na način, ki je prilagojen njegovi starosti, zrelosti in zmožnostim razumevanja. Ni vseeno, kako otroku povemo o ločitvi staršev. Če rečemo, da se mama in oče nimata več rada, bomo lahko v njem vzbudili še dodatno stisko. Začel bo namreč dvomiti, da ga bodo starši imeli še naprej radi, ker ne morejo več imeti radi drug drugega. Bolje je reči denimo, da mama in oče skupaj nista več srečna. Morda bo treba obrazložitev situacije večkrat ponoviti, ker se lahko pri otroku pojavi zanikanje.

  • Poudarimo, da za razhajanje staršev ni kriv otrok. Za otroke je značilno, da vzroke za različne dogodke marsikdaj zmotno pripisujejo sebi, zato veliko otrok ob ločitvi staršev doživlja občutke krivde. Lahko imajo občutek, da bi se mamica in očka bolje razumela, če bi bili oni bolj pridni ali če bi starše bolj ubogali. Dejstvo pa je, da otrok nikakor ni kriv za ločitev staršev. Tudi v primeru, ko otrokove težave povzročijo veliko stresa v partnerskem odnosu, je ločitev izključna odgovornost staršev.
  • Otroku posvetimo več pozornosti, časa, nežnosti in zaščite kot običajno. V obdobju, ko se starši ločujejo, je otrok dostikrat zapostavljen, čeprav ju ta takrat dejansko potrebuje še bolj kot sicer. V času ločitve je bolj občutljiv kot običajno. Mlajši otrok sicer ne razume, kaj se dogaja, vendar občuti napetost in stres, zato dojenčki in malčki med partnersko krizo pogosto potrebujejo več fizičnega stika in tolažbe. Starejši otroci pa potrebujejo več pogovora, ki jim pomaga razreševati številna vprašanja in odpravljati dvome, ki se jim v zvezi s tem porajajo. V otroku moramo krepiti občutek varnosti. Starši naj otroku dajo čutiti, da jim je mar zanj in da ga imajo radi. Prizadevajo naj si ohranjati z njim močno čustveno vez. V stresnem obdobju ločitve lahko blagodejno vplivajo tudi sprehodi z otrokom v naravo, kar ne bo koristilo le njemu, ampak tudi staršem.

     

  • Omogočimo otroku izražanje čustev. Razpad družine je ena najtežjih stvari, ki se otroku lahko zgodijo. Z vključevanjem v ustrezne dejavnosti ga spodbujajmo, da izrazi svojo stisko, strahove, žalost, jezo in druga občutja. Svoja čustva in doživljanje lahko izrazi tudi skozi risbo, igro, ples. Z nekoliko starejšimi otroki se lahko o njihovih čustvih tudi pogovarjamo. Kot izhodišče za pogovor lahko uporabimo skupno branje slikanic na temo ločitve: Polonca Kovač: Kaja in njena družina, založba MK, Marjan Tomšič: Katka in Bunkec, založba MK, Ann de Bode, Rien Broere: Vedno boš moj očka, založba Kres, Babette Cole: Vsega po dvoje, založba Kmečki glas.
  • Življenje otroka in družine naj poteka čim bolj po ustaljenem redu. Poskušajmo v življenju otroka in družine čim bolj ohraniti rutino in navade, ki so za otroka običajne, saj ustaljeni red in stalnost v njem krepita občutek varnosti. Izogibajmo se vnašanju sprememb, ki niso nujne. Otrok naj ima tako denimo še naprej isto sobo; dejavnosti, ki jih je vajen, naj potekajo tudi v prihodnje. Če je možno, ne menjajmo vrtca ali šole. Prav vrtec oz. šola lahko predstavlja otroku trdnost in stalnost v obdobju, ko se zaradi razmer v družini sooča z zmanjšanim občutkom varnosti in z velikimi spremembami.
  • Upoštevajmo, da ima lahko otrok sam pri sebi skrit načrt ali namen, da bo mamico in očka spravil zopet skupaj. To poskuša storiti veliko otrok. Če se otrok nenadoma začne obnašati zelo ubogljivo, je včasih v ozadju upanje oz. pričakovanje, da bo njegova pridnost povzročila, da bo spet vse v redu, ali da bo starša, ki je odšel, priklicala nazaj. Včasih ubogljivo vedenje izvira iz otrokovega strahu, da bodo starši tudi njega nehali imeti radi ali da bo odšel še drugi roditelj.
  • Starši naj pomagajo sebi, da bodo lahko pomagali svojemu otroku. Starši bi morali poskrbeti tudi za svoje lastne potrebe. Če so sami v slabem duševnem ali telesnem stanju, bodo svojemu otroku težko stali ob strani. Ločitev je za partnerja, ki se razhajata, običajno čustveno zelo težak in zahteven proces. Na ustrezen način se morata soočati z bolečimi čustvi. To pomeni tudi vzeti si čas zase, kadar ga kdo od njiju potrebuje. Tako ne bo lažje le njima samima, ampak bosta tudi boljša starša svojim otrokom.
  • Upoštevajmo, da je otroku težko. Obdobje ločitve je za otroka zelo težko obdobje. Zato lahko včasih reče ali naredi kaj, kar starše prizadene. Lahko se pri njem pojavijo vedenjski problemi. Starši naj bodo z otrokom potrpežljivi tudi v primeru, ko izraža jezo ali razočaranje, ki je usmerjeno nanje.
  • Po potrebi poiščimo pomoč. Obstaja kar nekaj ustanov, kamor se lahko obrnemo po pomoč v zvezi z otrokom, če jo potrebujemo. Šole in tudi mnogi vrtci imajo svetovalno službo, pomoč lahko poiščemo v centrih za socialno delo ter svetovalnih centrih za otroke, mladostnike in starše.
  • Po ločitvi si prizadevajmo oblikovati dobro delujočo družino, ki bo vsaj tako ali še bolj trdna kot prejšnja. Ustrezna nova družina bo, čeprav reorganizirana, omogočala varno, ljubeče in spodbudno okolje, ki ga vsak otrok tako zelo potrebuje za zdrav razvoj. Oblikovanje nove družine pa ne pomeni, da si mora ločeni roditelj čim prej poiskati novega življenjskega sopotnika. Nasprotno, ponovna odločitev za partnerstvo, če si ga želi, je smiselna šele, ko temeljito predela ločitev in prejšnji odnos, kar zmanjšuje možnost, da bo v novem razmerju ponavljal stare napake. Vstopiti v novo intimno razmerje neposredno po prekinitvi starega je vsekakor prezgodaj.
  • Omogočimo otroku stike z drugim roditeljem. Roditelj, ki je prevzel varstvo in vzgojo otroka, naj ne zanemarja ali celo otežuje otrokovih stikov z drugim roditeljem. Stiki z obema staršema po ločitvi so namreč za otroka koristni in potrebni. Izjema so seveda primeri, v katerih so ob stikih z drugim roditeljem prisotni nasilje in druge vrste zlorab ali zanemarjanj. Stike starši lažje izvajajo, če na svojega bivšega partnerja gledajo kot na starša svojega otroka in ne kot na nekoga, ki jih je prizadel. Starša se lahko dogovorita tudi za skupno skrbništvo.

 

Odlomki iz knjige: Otrok in ločitev staršev
Priredila JR