V prvi vrsti so pomembni medsebojni odnosi v družini. Toda kakšni naj bodo? Dovolimo si biti ljudje in sicer bodimo tisto, kar smo. Pomembno je, da smo otrokom dober vzgled pa če tudi imamo tudi mi kakšno manjšo napako, ki pa je ne prikrivajmo ali zanikajmo, temveč jo priznavajmo in o njej tudi diskutirajmo. Pomembno je, da stvari otrokom pojasnjujemo oziroma se o njih pogovarjamo. Kadar nam na otrocih kaj ni všeč, jim to tudi povejmo, kajti le če bodo vedeli, kaj nam na njih ni ali je všeč, tako postanejo boljši. Dovolimo jim, da povedo svoja mnenja, naučimo se jih poslušati do konca, dokler ne zaključijo, šele nato o stvareh prediskutirajmo in stvari utemeljimo.

 

Najpogostejši napaki, ki jih običajno delamo starši sta, da velikokrat ne zmoremo povedati kaj v resnici občutimo in, da s sporočili največkrat sporočamo predvsem slabe občutke. Pomembno je, da tudi otroku povemo o svojih občutkih, predvsem pa je izrednega pomena, da smo ves čas pozitivno naravnani. Res je, da po napornem dnevu marsikdo potrebuje mir, počitek ali kakšno sprostitveno dejavnost in bi se velikokrat pogovorom kar izognili, vendar pa se je potrebno zavedati, da je vsaka minuta, ki je namenjena pogovoru (in je pa je povrh vsega še razumevajoč), brez slabih občutkov dolgoročna dobra naložba za celo družino. Otrok se bo le tako počutil sprejetega in družina bo tista prva, h kateri se bo zatekel, ji zaupal, pričakoval pomoč pri reševanju problemov.

Nekaj zapovedi za uspešno pogovarjanje z otroki:

  • Uporabljamo jasne besede, ki pa nikoli ne smejo obtoževati.
  • Izločimo besede prisile.
  • Otrok naj ima možnost izbire in samoodgovornosti.
  • Otroku pomagajmo pri izražanju otrokovih neugodnih čustev in mu pomagajmo, da sprosti svojo jezo.
  • Uporabljajmo vprašanja v zvezi z otrokovimi občutki in željami.
  • Bodimo odprti za pogovor, podpirajmo otroke in če je potrebno, tudi tolažimo.
  • Preverjajmo sporočeno. Pomembno je, da preverimo ali smo prav razumeli njegovo sporočilo.

Glavne ovire pri pogovoru z otroki pa so, da jim ukazujemo, odločamo v njihovem imenu, odrekamo. Zelo slabo je tudi, če jim grozimo, neprestano opominjamo, pridigamo, kritiziramo ali celo obtožujemo. Tisto, česar starši ne bi smeli nikoli početi, je tudi prenašanje občutka krivde na otroka, sramotenje in zasmehovanje.

 


POSTAVLJANJE MEJA IN PRAVIL so bistvenega pomena za zdrave odnose. Povedo nam, kakšne izbire imamo na razpolago. Starši kot osebe smo dolžni vzgajati svoje otroke. Vzgajamo pa le tedaj, kadar imamo lastno mnenje, znamo reševati svoje probleme in tudi poiskati pomoč, če smo v težavah. Pravila so tista, ki dajejo otroku občutek varnosti, kajti otrok lahko občuti svobodo in neodvisnost le znotraj varnih meja. Otrok mora vedeti, kaj se od njega pričakuje in kaj je dovoljeno. Seveda pa morajo biti pravila primerna otrokovi starosti, saj od triletnika še ne moremo pričakovati, da bo pospravil svojo posteljo. Starši lahko uspešno vzgajamo tako, da otroku dajemo možnosti, mu dopuščamo izbor.

Vzgajanje za samostojnost
Otrok potrebuje varno zavetje svojih roditeljev, istočasno pa tudi svobodo, da lahko vse tisto, kar je v njegovih močeh, opravi sam. Zato pustimo, da opravijo tisto kar že sami zmorejo, povejo naj, kar mislijo, si pomagajo samo v težavah, poskušajo in sami rešujejo različne naloge in probleme, ki jim prekrižajo pot. Zares samostojen lahko postane le tisti otrok, ki usklajeno s svojimi psihofizičnimi sposobnostmi čim več stvari sme in zmore sam.

Pomen seznanitve s socialnimi in drugimi spretnostmi so izrednega pomena, saj pomagajo ljudem, da so uspešni, se med sabo sporazumevajo in sklepajo prijateljstva. V zapletenih socialnih okoliščinah ima otrok, ki osvoji veliko socialnih spretnosti, na voljo različne načine za razumevanje in razreševanje problemov. S socialnimi spretnostmi razvija različne možnosti, saj se uči razmišljati o posledicah posameznih izbir in se uči izbrati najboljšo izmed njih. Otrok s pomočjo učinkovitih socialnih spretnosti razvija pozitivno samopodobo in samospoštovanje. Otroci se pričnejo socializirati že v vrtcu in kasneje v šoli.

Pomembno je, da otroke navajamo na razumevanje in nadzorovanje lastnih čustev. Pri tem pa moramo starši biti še posebej previdni, saj lahko ob vznemirjenosti naredimo otroku krivico, če se razburimo bolj kot oni. In pri tem se pojavi vprašanje ali na ta način lahko otroka naučimo razumeti in nadzorovati svoja čustva? Najverjetneje ne, ker nismo primeren vzor. Če želimo otroka naučiti obvladovanja čustev, je zelo pomembno, da pred njem ne skrivamo čustev. Otroku pokažimo, da smo jezni, žalostni, razočarani ali veseli, vendar mu ne pozabimo razložiti zakaj smo takšni.

Otroku omogočajmo osvajanje vrednot
Vrednot se lahko naučijo kadar pomagajo pri hišnih opravilih in jih pohvalimo, ali pa jim pustimo opravljati z denarjem, ki so ga sam prihranili. Predvsem pa se vrednot učijo z opazovanjem življenja nas odraslih, ki pa jim moramo vedno biti dober vzgled. Vrednote lahko razvijajo s pomočjo različnih aktivnosti, kot so tabori, kjer bodo izpostavljeni skupnim pravilom, morali. Včasih pa se vrednote, ki se jih je otrok naučil od nas ne ujemajo z vrednotami njegovih vrstnikov. In le, če je otrok samostojen, zaupa sebi in drugim, se ne bo podredil neustreznim vrednotam njegovih vrstnikov in se tako znal upreti pritisku.

Zato starši razmišljajmo pozitivno, pohvalimo otrokovo vedenje in mu dajmo večkrat vedeti, da smo naj ponosni. Pohvalimo tudi njihov trud in prizadevanje za dosego določenih ciljev in ne samo rezultate, ki jih je dosegel. Odobravajmo njihova prizadevanja in se ne pozabimo zahvaliti otrokom za njihove prispevke in vsakemu »hvala« dodajmo še kakšno besedo, ki izraža našo potrebo, hvaležnost in ljubezen.

Na otrokove prispevke se lahko prijazneje odzovemo in naši otroci se ne bodo razvijali v plašne, žalostne, napadalne, nergave in razdražljive osebnosti.

Zapisala: Romana Osredkar dipl.vzg.