Zakaj nekatere živali in rastline izginjajo?

Gotovo ste že slišali za starodavne dinozavre, ki so pred zelo, zelo davnimi leti lomastili po naši Zemlji. Takrat, ko nas ljudi še niti ni bilo na tem svetu, se je dinozavrom zgodilo nekaj strašnega. Vsi do zadnjega so izginili s tega planeta in izumrli. Danes o njih ni ne duha ne sluha, čeprav so nekoč bili nepremagljivi vladarji Zemlje. Nanje nas v muzejih spominjajo le še kakšne okamnele kosti in podobna ropotija. Kakšni so ti mogočneži zares bili, pa ne ve nihče. Pravzaprav si jih lahko le zamislimo ali po televiziji spremljamo njihove namišljene podobe v znanstvenofantastičnih filmih, kot je Jurski park. Vendar ali je izumiranje živali pa tudi rastlin stvar daljne nam nepredstavljive preteklosti? Niti ne, le da danes veliko bitij izginja zaradi enega samega razloga – nas ljudi, ki si prilaščamo svet živali in rastlin vse bolj in bolj. Ker se dom teh bitij vse bolj krči, postajajo vse bolj ogrožene in nazadnje, tako kot dinozavri, izginejo s tega planeta. Nič nenavadnega ni, če lahko živali in rastline, ki so jih dobro poznali še naši dedki, danes vidimo le še v muzeju, tako kot dinozavrove kosti. Poglejmo si, zakaj je tako.

Močvirska logarica

Močvirja, vlažen, blaten, kdaj pa kdaj popolnoma poplavljen travnik ali podobna močvara, ljudem velikokrat niso videti zelo prijazen kraj. Pa vendar spomladi, ko voda odteče, iz vlažnih močvirnih tal požene prav očarljiva cvetlica – močvirska logarica. Njen vijoličast kot zvonček povešen cvet je tako čudovit, da so jo imenovali kar močvirski tulipan. In kje ga bomo našli? Žal le še tu in tam na zadnjih zaplatah močvirnih travnikov, ki so še ostali. Ljudje smo namreč vlažna travišča izsušili, saj na njih trava slabo raste, pa tudi žito in druge poljščine potrebujejo suha tla. Polja in suhi travniki pa niso več dom močvirski logarici, ki počasi, a vztrajno izginja iz naše dežele, z njo pa še cel kup drugih močvirskih rastlin in živali. Zato pa naj sledi naslednje povabilo! Spomladi, ko bo denimo na Ljubljanskem barju skopnel sneg, se odpravimo na izlet. Pojdimo prav tja, kjer človek še ni usodno posegel in spremenil barjanskih travnikov. In zagledali bomo vijolični barjanski draguljček, močvirsko logarico, vse polno jih je še ponekod. Ob tem pa se zamislite, ali ni to nagrada, da nam je še dano doživeti ta redki prizor, in ali ni morda prav, da bi ta prizor neokrnjene narave ostal z nami vekomaj?

Volk

Kako strašno je moralo biti Rdeči kapici, ko jo je požrl zlobni volk. Vendar ali je volk res tako zlobna žival, kakor jo grdo opisuje pravljica? Če bomo med ogradami v živalskem vrtu zapazili volka, bomo zelo presenečeni. Videli bomo kužka. In res, volk je tista žival, ki je postala človekov najboljši prijatelj. Že res, da večina psov danes po videzu ne spominja na volka, a pri nekaterih je volčji prednik še vedno zelo razpoznaven. Kljub temu se z ljudmi vsi volkovi niso spoprijateljili in še danes živijo svoje skrito prastaro življenje v odmaknjenih gozdovih. Zelo redki so, kajti ljudje so jih v preteklosti neusmiljeno preganjali. Res so si kdaj pa kdaj privoščili kakšno ovco ali kozo, a večinoma se zadovoljijo s tem, kar najdejo v gozdu. Dandanes bomo volka v gozdu zelo težko srečali. Je previdna žival, ki se človeku spretno umakne in si mu ne upa blizu. Ta pasji prednik se je tako ohranil le še ponekod. Prebivalci Slovenije smo eni redkih Evropejcev, ki se lahko pohvalimo, da imamo še tako pravljične gozdove, da v njih živi skoraj pravljična prikazen – volk.

Soška postrv

Smaragdna reka, hči planin – Soča. Iz idiličnega gorskega zavetja se ta čudovita reka zliva proti Jadranskemu morju. Njena posebnost pa se ne meri le po njeni kristalno čisti vodi, divjih brzicah in prelestni pokrajini, ki jo obdaja. V njej živi posebnež, ki ga ne bomo našli nikjer drugje na svetu, soška postrv. Ta orjaška postrv se skriva v temnih tolmunih Soče in njenih pritokov. A navidez idilično in neokrnjeno okolje skriva v svojih nedrjih vsiljivca – potočno postrv. Čeprav je manjša potočna postrv prebivalka mnogih rek, ji v Sočo nikoli ni uspelo priti. Šele nespametni človek, misleč, da bo Sočo še bolj obogatil, jo je zanesel v te vode. In posledica je bila pošastna. Sprva je kazalo, da je vse lepo in prav, saj sta obe postrvi mirno druga ob drugi plavali v mrzli vodi Soče. A prišel je čas drsta, čas, ko v rečni pesek ribje matere odložijo svoja jajčeca za novi zarod, ki jih ribji očetje nato oplodijo. Takrat se je pokazala prava narava vsiljivke. Ko je soška mati odložila jajčeca, jih je namesto soškega očeta oplodil potočni oče. In novi zarod je bil mešanca med soško in potočno postrvjo. Enaka zgodba se je večkrat ponovila in soška postrv je postajala vse bolj podobna potočni, dokler ni na koncu izginila. Kot kaže, pa k sreči še ni vse izgubljeno, saj so se visoko v planinskem raju, kamor potočnim postrvim ni uspelo priti, še ohranila prave soške postrvi. In prav te so upanje, da se bo velikanka med postrvmi zopet vrnila v svojo smaragdno reko.
Veliki nočni pavlinček

Gotovo se stari ljudje še spomnijo, kako so se nekdaj v maju ponoči nad svetilko zgrnile velike rjave vešče z velikimi očmi. Kot veliki prhutajoči ptiči so se zaletavale v zanje nepopisno mamljivo svetilko. Danes pa so ti veliki nočni metulji pri nas že tako velika redkost, da jih bomo le s težavo še kje našli. Velikega nočnega pavlinčka so spremembe na vasi še kako udarile in jih kot dinozavre izbrisale z obličja naše dežele. In kaj jih je tako usodno prizadelo? Sadno drevje, jablane, češnje, hruške, slive in podobno daje nam ljudem hrano, a ne le nam. Tudi nekaterim žuželkam je to življenjsko pomembna hrana. Velike zelene gosenice velikega nočnega pavlinčka tako denimo obgrizujejo listje. V jeseni so velike že krepko čez palec, ko se zabubijo v velik zapredek, obdan s svileno prejo. Sodijo namreč med sviloprejke. Vendar sodobni človek ni pripravljen deliti svojega vrta z velikim nočnim pavlinčkom, njegovimi gosenicami in drugim živalstvom. Zato je sadna drevesa, da bi zavaroval pridelek in se predvsem znebil nadležnih prebivalcev sadovnjaka, poškropil s strupi. Medtem ko so jo nekatere ptice, čebele, čmrlji in podobni še nekako za silo odnesli, pa to velikemu nočnemu pavlinčku ni uspelo in njegove gosenice so izginile iz sadovnjakov. Tako se danes ob pomladnih večerih v soju svetilke lahko še spominjamo nekdanje orjaške vešče, saj je ni več od nikoder. Pozor! Poleti se v soju svetilke pojavi še ena orjaška vešča rumenkaste barve. Vendar pa to ni žlahtni pavlinček, pač pa japonska sviloprejka ali jamamaj, ki je pred kakimi sto leti ušla iz gojilnic in se danes širi po naši deželi, kamor sicer ne spada.