Skrb za ptice pozimi

(SKUPINA: 3 – 5 LET)
 
Večina ljudi ob pogledu na sneg, v belo odejo ovito pokrajino in na drobne snežinke, ki v rahlem zimskem vetru nežno naletavajo, pomisli, da je zima pravzaprav zelo romantična. Seveda, saj sneg večinoma naznanja prihod lepih stvari. A kaj, ko prevečkrat pozabljamo, da morajo tako ali drugače zimo preživeti tudi drugi. Tisti, zaradi katerih nam je lepo tudi takrat, ko ni snega. Denimo ptice, ta drobna, nežna bitja, ki nas še posebej razveseljujejo s svojim petjem in ščebetanjem. In tako malo je treba, da se jim ne le oddolžimo za eno najlepših vezi z naravo, pač pa jim tudi pomagamo, da se lažje prebijejo do dni, ko bodo spet zadehteli cvetovi.

Tako so nastajali ptički iz plastelina.

Z vzgojiteljico sva se odločili, da bova otrokom skozi cel teden pobližje predstavili ptice. Zbrali smo se na preprogi, kjer sem imela v vreči skrito uro, na kateri so narisane ptice in se različno oglašajo. Otroke sem opozorila, naj pozorno poslušajo, da bodo ugotovili, kaj imam v vreči. Vsi so odgovorili, da imam ptička. Ko sem jim pokazala, da je ura, so bili presenečeni in začudeni. Gledali so v vrečo in iskali ptičke. Osredotočili so se na uro in pozorno gledali ter poslušali oglašanje ptic. Bilo jim je zelo zanimivo. Po poslušanju so se usedli za mize, kjer so jih čakale različne knjige o pticah. Gledali so jih z velikim zanimanjem.
Otroci so ugotovili, da se ptice:

* različno oglašajo
* so različne barve
* imajo krila
* imajo perje
* imajo različno dolge kljunčke
* imajo oči
* imajo noge
* imajo rep
* imajo skrita ušesa
* imajo oči
Z vzgojiteljico sva se odločili, da jim pobližje predstaviva siničko in vrabčka. Tako so spoznali, kakšne barve je kateri in ju kasneje znali poimenovati in ločevati. Naučili smo se pesmico »Vrabček čaka mamico«. Pri besedilu pesmice jim je bila zanimiva beseda »sinček«, ki jim jo je vzgojiteljica podrobneje predstavila in še nato beseda »hčerkica«.

 
Ptički iz plastelina.

Pesmica jim je bila zelo všeč in so jo hitro osvojili. Odpravili smo se na igrišče, kjer smo se igrali igrico »Ptički v gnezdu«. To igrico so se zelo radi igrali in se navajali na izločanje iz igre. Otroci so si iz plastelina naredili vsak svojega ptička. Ob izdelavi so nekateri skrbno pazili, da imajo ptice vse potrebno (kljun, krila, rep, oči in noge). Otroci so se zelo potrudili pri izdelavi, bili so zelo vztrajni in motivirani.

Po pogovoru, gledanju, petju in izdelovanju ptic smo se še pogovarjali o tem, kaj jedo ptice pozimi. Otroci so govorili, da črve, vendar so po dolgem ugotavljanju ugotovili, da jih ne morejo jesti, ker je zemlja zmrznjena in je polno snega. Ugotovili smo, da dajemo mi ljudje in lovci v ptičje hišice oz. krmilnice semena, proso, oljne repice, lojne pogače ali pa pripravljeno ptičjo hrano, ki jo prodajajo v specializiranih trgovinah. Z otroci si ne želimo, da bi bile ptički lačni, zato smo se odločili, da bo vsak izdelal ptičjo hišico oz. krmilnico. Pogovarjali smo se, da ptičjo krmilnico lahko postavimo na okensko polico, na balkon ali na drevo in vanjo natresemo zrnje. Če je toplo in ni snega, natresemo manj. Ptice je namreč priporočljivo navaditi, da jih vedno čaka vsaj nekaj hrane, vendar pa jih v njihovo dobro ne smemo preveč razvaditi.

 
Igra na prostem – ptički v gnezda.

Vsak je svojo ptičjo hišico pobarval z voščenkami. Otrokom sva pomagali pri lepljenju. Navdušeno so si ogledovali svoje hišice. Naslednji dan so nama otroci z velikim veseljem in ponosom povedali, kam so doma obesili svojo ptičjo hišico oz. krmilnico in tako pomagali lačnim ptičkom.

Mala Nedelja
Iz odpadnega materiala smo izdelali hišice za ptičke.

Povedali sva jim, da bodo poplačani za svoj trud. Ko se bo zima poslovila in umaknila prvim toplim sončnim žarkom, se nam bodo ptice za ves trud bogato oddolžile s prelepim prepevanjem in ščebetanjem. Pomlad brez siničk, kosov, taščic, ščinkavcev in vrabcev namreč ni prava pomlad. Z velikim ponosom in veseljem sva zaključili ptičji teden, ki sva ga želeli deliti z vami. Spoznali sva, da so se otroci veliko naučili in pripomogli k skrbi za ptice. Moramo se zavedati, da lahko vsak posameznik, tudi otrok, res naredi veliko.

Anita Kosi, pomočnica vzgojiteljice