Okrog tretjega leta otrok ozavesti svoj jaz, ki poseduje lastno voljo. To je za otroka vznemirljivo spoznanje: nenadoma lahko reče »da« ali »ne«, lahko izbira med dvema možnostma in s tem pri drugih izziva različne reakcije. Trma je normalen razvojni pojav, nekakšen »kratki stik«, odraz otrokovega osamosvajanja in tudi način sproščanja napetosti.

Triinpolletna Neja, ljubka drobna deklica, do nedavnega precej vodljiva, zna presenetiti svoje starše, ko mora »zaščititi svoj interes«, in nemalokrat dvigne pritisk svoji mamici. Pri nedeljskem kosilu je nenadoma vstala s stola in se pričela ukvarjati z novim plišastim zajčkom, ki ga je pustila na sedežni garnituri. Mamica Mojca jo je pozvala, naj se vrne k mizi in nadaljuje z obedom. »Ne bom jedla, pa tiho!« se je namrščila mala in se pri tem kljubovalno postavila v razkorak z rokami v bok. »Neja, prosim, vrni se k mizi; poglej, juhica bo hladna,« je prijazno nadaljevala Mojca. »Pusti me, ne bom jedla,« je odvrnila deklica in pri tem odnesla igračo na posteljo v svojo sobo. Mojca je vprašujoče pogledala moža.

Poznavanje in prepoznavanje otrokovega temperamenta nam je lahko v veliko pomoč pri vzgoji. Navadno je temperament kombinacija dveh ali treh; posebej pomembno je, da prepoznamo tistega, ki dominira. Od otroštva do odraslosti se temperament lahko spremeni.

Tipologija štirih temperamentov sega že v antično obdobje, ko je starogrški zdravnik Hipokrat prepoznaval različne vzorce vedenja pri svojih pacientih in jih povezoval s telesnimi sokovi - koleriku je pripisoval mnogo žolča, sangviniku krvi, melanholiku črnega žolča in flegmatiku sluzi. Kasneje ga je v tipologiji dopolnil Insights, ki je temperamente pojasnjeval z lastnostmi barv - koleriku je pripisal ognjeno rdečo, sangviniku sončno rumeno, flegmatiku ledeno modro in melanholiku zemeljsko zeleno.

Prišla je jesen in z njo šola. Otroci so spet veseli v družbi sošolcev in si hitijo pripovedovati svoje počitniške dogodivščine. Začetek je ponavadi lep in obetaven, vendar je lahko vsak otrok kdaj deležen tudi nasilja, neprijetnih občutkov in negativnih izkušenj, ki so povezane z odnosi s sošolci, vrstniki ali drugimi otroki. Vsak starš si seveda želi, da bi bilo tega čim manj, če pa se otrok že znajde v taki situaciji, bi radi, da bi se znal primerno odzvati in se ubraniti nasilja.

Če ne želimo, da naš otrok postane žrtev nasilja, ga moramo predvsem naučiti NASILJE PREPOZNATI. Nekateri otroci se znajdejo v neprijetnih situacijah tudi zato, ker nasilja preprosto ne prepoznajo. In tu je najpomembnejša vloga nas staršev, da otroka seznanimo s tem, kaj je nasilje – ne samo fizično, ampak tudi besedno in čustveno, od zbadanja, zaničevanja, posmehovanja ipd. Pri tem mu moramo seveda jasno povedati, kaj ni v redu in zakaj ni v redu, da otrok sam ne bo nasilen do drugih in da bo vedel, kdaj se drugi obnašajo nasilno do njega (hkrati ga lahko učimo nenasilnega vedenja in prepoznavanja nasilnega vedenja).

Čeprav avgust velja še za počitniški mesec, se starši vseh šoloobveznih otrok najkasneje v drugi polovici tega meseca skupaj z otroki že aktivno pripravljajo na šolo. Prav poseben dogodek pa je to za tiste otroke in njihove starše, ki so letos 1. septembra prvič prestopili šolski prag. Praviloma so za otroke ti dogodki polni vznemirljivih občutij, radovednosti in pričakovanj, ki pa jih spremljajo tudi občutki strahu pred novim, neznanim.

Starši si v skrbi za svoje otroke želimo, da bi otrok z nami delil svoja čustva, mnenja, izkušnje in včasih celo svoje skrivnosti. Želimo si, da bi nam zaupal tako lepe kot slabe stvari, tako svoje dosežke kot svoje »lumparije«. Zato se velikokrat sprašujemo, kaj storiti, da bo to res tako, kako otroka prepričati, da nam bo vse to tudi povedal.

Tokrat bom pozornost usmerila na drugo stran. Ne na otroka, ampak na nas, starše. Ne na to, kako otroka prepričati, da bo delal tako, kot mi želimo, ampak kaj lahko storimo mi starši. In pri tem je najpomembnejša le ena stvar – ALI SMO VREDNI OTROKOVEGA ZAUPANJA. Če smo, nam bo otrok zagotovo zaupal oz. bomo lahko njegovo zaupanje počasi pridobili. Če pa ne, je vseeno, če otroka še tako prepričujemo, da je to dobro, da to mora storiti, pa bo še vseeno pred nami skrival vse, še zlasti pa slabe stvari.

Če vas je pred prihodom prvega otroka skrbelo, ali boste dobri starši, ali boste znali skrbeti za otroka, kakšen bo porod, kako bo rojstvo novega člana vplivalo na vajin odnos in verjetno še nešteto drugih stvari, se ob prihodu drugega otroka srečujete s čisto drugimi izzivi. Zaupanje vase ste kot starši že pridobili, tudi vaš družinski ritem je že kar utečen in vse je pripravljeno na prihod novega člana. A s tem je povezanih tudi nekaj novih skrbi in ena glavnih med njimi je gotovo tudi ta, kako na prihod novorojenčka pripraviti prvega otroka.


Za vas odgovarja Petra Cankar, univ.dipl.psihologinja, specialistka zakonske in družinske terapije

Otroci se že od najzgodnejšega otroštva učijo s posnemanjem vedenja staršev. Odnos staršev do denarja in način njihovega ravnanja z denarjem, bo temelj za otrokov odnos do denarja. Pomembno je, da znamo starši smotrno ravnati z denarjem in razvijemo ustrezen odnos do njega.

Za znanje iz upravljanja z osebnim premoženjem velja, da nas tega ne naučijo v šoli. Po večini nas tega tudi niso naučili doma, v družini. Znanje si moramo velikokrat pridobiti sami. Naša odgovornost je, da ga prenesemo na otroke. Sodobna družba je skrajno potrošniško naravnana in otroci postajajo za ponudnike vedno zanimivejši segment potrošnikov. Zato je prav, da jih že od zgodnjih let dalje poučimo o tem, kako postati finančno odgovoren. Žepnina je odlično izhodišče za to, da pričnemo otroke finančno vzgajati.

So nakupovalni pohodi po trgovskih centrih primerni za malčka? Mnenja so zagotovo različna, a pri nas doma smo menili, da je bolje izkoristiti proste trenutke za skupne sprehode in izlete v naravo, obisk zanimivega igrišča, gledališke predstave, ali igro doma. Tako sva si večje nakupe z možem razdelila, male nakupe v bližji trgovinici pa smo opravili skupaj.

Na vsak nakup smo se že doma dobro pripravili: na listke smo napisali, za hčerko Tino pa narisali, kaj je potrebno kupiti. Pripravili smo potreben denar in ga razdelili v mojo in Tinino denarnico. V trgovini smo imeli vsak svojo nakupovalno košarico. Ker je bila za našo malo deklico košara iz blagovnice prevelika, smo malo pleteno vzeli kar s seboj. Potem smo na prodajnih policah poiskali artikle iz seznama ter na blagajni ločeno plačevali. Tino je bilo potrebno dvigniti, saj je le njen nosek gledal čez blagajniški pult.