Včasih se starši ob otrocih počutijo, kot da so z njihovim prihodom izgubili sebe, take, kot so se poznali prej, da so izgubili čas zase, za svoje hobije, sproščeno življenje. Zdi se jim, da se prav zaradi njih ne zmorejo samouresničiti tako, kot so si včasih želeli.
|
|
Več ...
|
Rojstvo otroka je najlepši dogodek v vsaki družini. Je med vami nov družinski član? Morda pa vam veliko srečo kalijo težave s prvorojencem? Potem ne prezrite sledečega članka, ki vam bo v pomoč pri vzgoji in s pomočjo katerega boste v svojo družinico lažje vrnili mir, razumevanje in srečne trenutke za vse.
|
|
Več ...
|
Večina današnjih otrok že od malih nog odrašča z digitalno tehnologijo, ki je prisotna v naši domovih, torbicah in jaknah. Raziskava med populacijo predšolskih otrok v Slovenije je pokazala, da otroci najpogosteje preživljajo čas pred televizorjem in računalnikom z gledanjem videov in dvd-jev.
Predšolski otroci se na televiziji najprej srečajo z risankami, prek računalnika pa z igricami. Obe obliki preživljanja prostega časa imata pozitivne in negativne učinke na otroke, saj so otroci v predšolskem obdobju izredno dojemljivi, prilagodljivi in hkrati ranljivi.
|
|
Več ...
|
Vzgoja oziroma vodenje živahnih ali nemirnih otrok včasih poleg močnega angažiranja staršev zahteva tudi vključitev in pomoč strokovnjakov. Starši, ki svojemu otroku želijo najboljše, bodo zanj in zase spletli mrežo najsposobnejših strokovnjakov, ki so v njihovem okolju na voljo. Vključijo se lahko v rekreacijo, duhovne skupine, povežejo z družinami in drugimi ljudmi.
Njihove potrebe so na prvem mestu
Živahni otroci so pogosto zelo osredotočeni na svoje lastne želje in potrebe. Zdi se, kot da se ne vživijo v drugega. Vendar jih to vodi v težave, saj se otroci z njimi ne igrajo najraje, ker je pogosto vse »po njihovo«. Zato jim pomaga postopno učenje in ubesedovanje njihovih čutenj z odraslim ter zavestno zaznavanje čutenj drugih otrok ter posledično načinov za sodelovalno igro.
|
|
Več ...
|
Vas naslov spomni na vašo družino? Se tudi vam dogaja, da ne veste, kaj delate pri enem otroku narobe, da se povsem drugače odziva na vaše vzgojne metode kot ostali otroci? Medtem ko vas drugi poslušajo, vam eden od otrok nasprotuje na vsakem koraku? Ali pa imate izkušnje z dvema mirnima otrokoma, potem pa pride na svet najmlajši, ki postane poglavar družine? Je vaš prvi otrok sramežljiv, drugi pa komaj čaka, da nastopi pred publiko?
|
|
Več ...
|
V prvi vrsti so pomembni medsebojni odnosi v družini. Toda kakšni naj bodo? Dovolimo si biti ljudje in sicer bodimo tisto, kar smo. Pomembno je, da smo otrokom dober vzgled pa če tudi imamo tudi mi kakšno manjšo napako, ki pa je ne prikrivajmo ali zanikajmo, temveč jo priznavajmo in o njej tudi diskutirajmo. Pomembno je, da stvari otrokom pojasnjujemo oziroma se o njih pogovarjamo. Kadar nam na otrocih kaj ni všeč, jim to tudi povejmo, kajti le če bodo vedeli, kaj nam na njih ni ali je všeč, tako postanejo boljši. Dovolimo jim, da povedo svoja mnenja, naučimo se jih poslušati do konca, dokler ne zaključijo, šele nato o stvareh prediskutirajmo in stvari utemeljimo.
|
|
Več ...
|
Čeravno starša presodita, da je ločitev za njiju najboljša rešitev, se morata jasno zavedati, da za njunega otroka predstavlja dramatičen dogodek. Starša sta stebra, na katerih stoji otrokov svet, in če se stebra razmakneta, je razumljivo, da se ta svet pošteno zamaje, če že ne poruši. Starša se morata zavedati, da ostajata stebra otrokovega sveta tudi po tem, ko sta se razšla. Ali bo otrokov svet ob ločitvi samo vratolomno zanihal ali pa se bo porušil, je v veliki meri odvisno ravno od ravnanja staršev v odnosu do njega. Ločitev naj bo izpeljana z odgovornostjo do vseh vpletenih, še zlasti do otrok, ki tudi v tem procesu predstavljajo šibkejše, tišje in ranljivejše udeležence.
Otroku povejmo, da za razhajanje staršev ni kriv on.
|
|
Več ...
|
Število ločitev v razvitem svetu narašča in tudi v Sloveniji postaja ta pojav skoraj vsakdanja izkušnja. Po statističnih podatkih razpade že vsaka tretja zakonska zveza, zato nehote postajamo do tega problema vse manj občutljivi. Vendar za družino predstavlja ločitev zelo stresno in bolečo preizkušnjo, v kateri ne ostane nihče neprizadet. Zlasti otroci doživljajo velike čustvene težave in stiske, saj se morajo soočiti z izgubo varnosti in ljubezni. Življenje v družini se spremeni, največkrat eden od staršev odide. Žalovanje za izgubo starša je normalen proces in otrok potrebuje kar nekaj časa, da se prilagodi na nove življenjske okoliščine.
Otrok mora slišati zagotovilo, da ga bosta imela oba starša kljub ločitvi še naprej rada.
|
|
Več ...
|
Iz dnevnika vzgojiteljice
Reki in modrosti starih časov imajo še danes svojo moč in ponavadi so pri vzgoji prav uporabni. Tako je rek »Pozdraviti je lepo, odzdraviti dolžnost!« še danes zelo aktualen. Če pa boste v reku besedo pozdraviti zamenjali z besedo udariti, je pregovor povsem neuporaben, čeprav ga starši radi svetujejo svojim malčkom, ko jih spodbujajo k samostojnemu reševanju medvrstniških konfliktov.
Kadar starši podvomijo o primernosti nasveta zob za zob, ki so ga dali otroku, dvome odženejo s prepričanjem, da se morajo otroci hitro naučiti samostojnosti pri reševanju sporov in je zato najbolje, da se odrasli v to ne vmešavajo. In veliko se jih strinja, da se otroci znajo sami hitreje dogovoriti. Pa se res znajo dogovarjati? Znajo! Tisti, ki imajo v svojem okolju, doma, vrtcu, šoli ali dvorišču pozitivne vzpodbude, slej ko prej prevzamejo ustrezne načine vedenja za reševanje sporov. A kaj ko je veliko takšnih, ki jih učijo, da je lepa beseda dobra, trda roka pa učinkovitejša. In da o medijih, ki tudi neopazno vzgajajo, sploh ne izgubljam besed. Tako otroci prepogosto vidijo, da sila dela čudeže. Tudi Tom in Jerry se veselo, brez posledic, mlatita. In če se tem predstavam pridruži še nasvet odraslih, da je pogumen in velik tisti, ki zna s silo sam urediti medvstniške težave, se ne smemo čuditi in zgražati, ko bodo otroci domov prijokali z razbitimi noski, buškami, ali pa bodo kamen spotike v vrtcih in šolah zaradi nasilnega vedenja. Takrat starši kaj hitro pozabijo na vzgojno načelo samostojnega reševanja konfliktov med vrstniki in prevzamejo vlogo zaščitnika. Ne verjamete: naj naštejem le nekaj primerov iz moje pedagoške prakse.
|
|
Več ...
|
Za večino otrok prva leta šolanja minejo brez posebnih težav. Za tri odstotke otrok s težavami pri branju in pisanju, ki jim pravimo disleksija, pa je to lahko začetek vrtenja v krogu. Kljub vloženemu trudu se morajo soočati s pritiski staršev in šole zaradi slabih rezultatov. Odpor do učenja, ki ga povzročajo ti pritiski, jim onemogoča, da bi šola bila »šala« (tj. pogosta napaka dislektikov). Večina teh otrok je sicer poprečno bistrih ali celo nadarjenih na kakšnem drugem področju. Zato se je pomembno zavedati, da disleksija sama po sebi in ob primerni pomoči ni ovira za uspešno izobraževanje in kariero. Čeprav se je ne da povsem odpraviti, se je nanjo mogoče privaditi in včasih celo izkoristiti njene »drugačnosti«.
Disleksija je nevrofiziološko pogojena motnja, ki jo spremljajo pomanjkljivosti ali posebnosti v nekaterih procesih spoznavanja. Temeljne značilnosti tovrstnih motenj branja in pisanja so tako težave pri orientaciji v prostoru in času, težave pri organizaciji, slabo razumevanje prebranega, hitro pozabljanje, težave pri izražanju misli v pisni obliki, pri povezovanju glasov in simbolov ter težko usklajevanje dveh procesov, npr. pri hkratnem poslušanju in pisanju. Otrok zamenjuje podobne črke (b-d, b-p, m-n, d-g, a-e) ali zloge (on-no, ej-je, do-od). Ker pisanje in branje ni avtomatizirano, vso pozornost usmeri v samo tehniko in pozabi npr. pri branju na vsebino prebranega ali pri pisanju na upoštevanje pravopisnih pravil (ločila, velike začetnice), čeprav jih drugače pozna.
|
|
Več ...
|
|
|
