Iz dnevnika vzgojiteljice
Reki in modrosti starih časov imajo še danes svojo moč in ponavadi so pri vzgoji prav uporabni. Tako je rek »Pozdraviti je lepo, odzdraviti dolžnost!« še danes zelo aktualen. Če pa boste v reku besedo pozdraviti zamenjali z besedo udariti, je pregovor povsem neuporaben, čeprav ga starši radi svetujejo svojim malčkom, ko jih spodbujajo k samostojnemu reševanju medvrstniških konfliktov.
Kadar starši podvomijo o primernosti nasveta zob za zob, ki so ga dali otroku, dvome odženejo s prepričanjem, da se morajo otroci hitro naučiti samostojnosti pri reševanju sporov in je zato najbolje, da se odrasli v to ne vmešavajo. In veliko se jih strinja, da se otroci znajo sami hitreje dogovoriti. Pa se res znajo dogovarjati? Znajo! Tisti, ki imajo v svojem okolju, doma, vrtcu, šoli ali dvorišču pozitivne vzpodbude, slej ko prej prevzamejo ustrezne načine vedenja za reševanje sporov. A kaj ko je veliko takšnih, ki jih učijo, da je lepa beseda dobra, trda roka pa učinkovitejša. In da o medijih, ki tudi neopazno vzgajajo, sploh ne izgubljam besed. Tako otroci prepogosto vidijo, da sila dela čudeže. Tudi Tom in Jerry se veselo, brez posledic, mlatita. In če se tem predstavam pridruži še nasvet odraslih, da je pogumen in velik tisti, ki zna s silo sam urediti medvstniške težave, se ne smemo čuditi in zgražati, ko bodo otroci domov prijokali z razbitimi noski, buškami, ali pa bodo kamen spotike v vrtcih in šolah zaradi nasilnega vedenja. Takrat starši kaj hitro pozabijo na vzgojno načelo samostojnega reševanja konfliktov med vrstniki in prevzamejo vlogo zaščitnika. Ne verjamete: naj naštejem le nekaj primerov iz moje pedagoške prakse.

 

Ne tožari, ne cmeraj, udari nazaj!
Otroci so se stepli. Tekla je kri. Ko sem oskrbela objokana srboriteža, sem skušala s pogovorom izvedeti zakaj sta se stepla. Pa je šlo takole: »On me je prvi udaril, jaz sem ga pa nazaj. Saj je moja mami rekla naj ga nazaj, če me bo tepel.« Potem je drugi otrok zgodbo ponovil, le da je dodal, da je udaril, ker mu je prvi nagajal in je tudi njemu očka svetoval naj se brani in naj ne bo reva. Pa tudi špeca ne bo, da bi tožil vzgojiteljici. In ko sta v solzah drug drugega obtoževala, sta spet dvignila pesti in le s težavo sem ju pomirila. Potem smo sedli in se pogovarjali, kako je, če se skregata oči in mami, kako se med seboj skregajo živali, pa bratci in sestrice, pa seveda tudi vzgojiteljice …. S sodelavko sva celo odigrali mali skeč v katerem sva prikazali različne načine reševanja konfliktov in tako malo razelektrili ozračje in otroke vzpodbudili k razmišljanju in pogovoru. Verjemite, odgovori so bili sila zanimivi, a jih raje ne bi naštevala. Otroka sta se pomirila, počasi sta se skozi solze nasmejala in ugotovila, da sta pravzaprav prijatelja in sploh ne vesta, zakaj sta se skregala. Objeta čez rame sta se vrnila k igri. A ko so popoldan prišli starši, je zopet završalo. Mama otroka, ki je imel buško, je jezno zagrozila, da ona že ne dovoli, da bodo njenega otroka pretepali. Sina je strogo opomnila: »Saj sem ti rekla, da če te kdo udari, ga moraš udariti nazaj. Seveda je skušala kar takoj poračunati z otrokom, ki je udaril njenega sina, a sem ji preprečila in jo povabila na pogovorne ure. Pogovor je bil prav prijeten, saj sva z mamico hitro ugotovili, kaj pomeni njen nasvet sinu, tudi za kasnejše, najstniško obdobje; pa tudi, da se otrok reševanja konfliktov šele uči, zato je pomembno, da mu odrasli pri tem z zgledom in s pogovorom pomagamo.

 

 

Tisti, ki imajo v svojem okolju, doma, vrtcu, šoli ali dvorišču pozitivne vzpodbude, slej ko prej prevzamejo ustrezne načine vedenja za reševanje sporov.

Očka je močnejši nasprotnik

Očka pride po sinka v vrtec. Malček še riše risbico za mamico in se na očkov klic ne odzove. Očka jezno dvigne malčka in ga odvleče iz igralnice. Sinko pa v garderobi priredi pravi teater. Kriči, joče cepeta. Nekako skuša opozoriti na svoje potrebe, a kaj ko očka nima časa za dogovore. Očka si prizadeva dečka pomiriti, a brez uspeha. Divjanje se nadaljuje vse dokler očetu ne popustijo živci in otroka udari. Mali pa, po prvem presenečenju, lop nazaj po očku, in to prav nič nežno. Ogorčeni oče jezno, še močneje udari nazaj. Malček zatuli in med brcanjem očeta sprašuje: »Zakaj si me udaril?« Na odgovor: »Ker si udaril ti!« malček ogorčeno zabrusi: »Ti si me prvi, jaz sem ti le vrnil!« Očka mu razloži, da ga je udaril, ker se tako grdo vede. »Jaz pa sem te zato, ker si me ti udaril, saj si rekel, da naj udarim tistega, ki me tepe,« vztraja nadebudnež, ko mu oče strogo reče: »Ja, ampak očkov se ne tepe!« Kričača spet trdo strese in otrok se umiri, le še hlipa in s strahom pogleduje jeznega očeta. Ob tej lekciji se je naučil, da lahko udariš le šibkejše, močnejše pa je bolje pustiti pri miru. In do kdaj bo oče močnejši nasprotnik?!

Za fizično kazen v tujini starše kaznujejo

V skupini sem imela deklico, ki je, čeprav je bila majhna (ali prav zato, saj malčki še nimajo ustrezno razvite verbalne komunikacije ), spore z vrstniki vedno reševala z rokami, nogami, zobki … Bila je pravi strah in trepet skupine. Starši so se pritoževali, mamica pa je imela navado reči: »Naj se otroci kar sami zmenijo.« Seveda je deklica z enakimi metodami skušala obvladovati tudi svojo mamo, če ta ni ugodila njenim zahtevam, le da se je hitreje umirila, saj je ponavadi sledila krepka kazen čez zadnjo plat, po roki ali pa celo zaušnica. Mamica se na pogovorih ni strinjala z menoj, ko sem jo skušala pridobiti za ustreznejše ravnaje z deklico. Potem se je družina preselila v tujino. Med prazniki so se vrnili v domovino, pa so obiskali tudi vrtec. Deklica se je veselo družila s prijateljčki, opazila sem, da je njena komunikacija prijaznejša in bolj umirjena. Sprva sem takšno vedenje pripisala veselju ob snidenju z vrstniki, kasneje pa mi je mamica zaupala: »Veste, v tujini je otroke težko vzgajati. Če ga udariš, si takoj klican v vrtec ali šolo na zagovor. In če se po tem še kdaj spozabiš, si lahko celo kaznovan!« Zelo dobro, sem si mislila, tako ravnajo tam, kjer se zavedajo, da je vzgled najmočnejše vzgojno sredstvo in spoštljiva nenasilna vzgoja najboljše zagotovilo za oblikovanje samozavestnih mladih ljudi, ki bodo sposobni živeti v sožitju z drugimi in naravo. Škoda je le, da zakon o nenasilni vzgoji na enak način ne ščiti otrok po vsem svetu in ima zagovornike in nasprotnike tudi pri nas.

 

Vzgojiteljica Mihaela