Človekove pravice so pravice vseh nas in so zapisane v Deklaraciji o človekovih pravicah, v raznih konvencijah ter v Ustavi Republike Slovenije. Pravice otrok in mladih do osemnajstega leta starosti pa so poleg teh zaradi svoje pomembnosti zapisane še posebej. Natančneje jih določa Konvencija o otrokovih pravicah, ki so jo podpisale mnoge države po svetu, med katerimi je tudi Slovenija.

Leta 2002 je bila pri Varuhu človekovih pravic RS ustanovljena posebna skupina, ki deluje na področju varstva pravic otrok in mladih.
Vsak otrok ima pravico do zdrave in varne mladosti. Skupaj z odraslimi, ki smo za to odgovorni, imajo možnost sooblikovati svojo prihodnost.

V letošnjem šolskem letu v UNICEF-ovem projektu POVEJ! Spregovorimo o nasilju med otroki sodeluje že sedem osnovnih šol.

Projekt POVEJ! Spregovorimo o nasilju med otroki je v polnem zagonu. V letošnjem šolskem letu poteka že drugo leto na treh osnovnih šolah in prvo leto na štirih osnovnih šolah, ki so se na novo priključile. Številne dejavnosti v sklopu projekta v šolah izvajajo že od avgusta 2007, saj se delo najprej začne pri učiteljih in nato nadaljuje pri otrocih in starših. Projekt strokovno vodi in usklajuje UNICEF Slovenija v sodelovanju z Društvom Zaletalnica, ki ga na šolah neposredno izvaja, partner projekta pa je farmacevtska družba Lek.

Starši ali otrokov skrbnik, rejnik, posvojitelj so dolžni v okviru izvajanja skrbi za otroka tega varovati pred izpostavljanjem v javnosti.To je še posebej pomembno v primerih, ko poteka v pristojnih institucijah in organih obravnava nasilja v družini. Nemalokrat se tudi zgodi, da se za reševanje raznoterih ostalih sporov med partnerjema starša poslužujeta objav v medijih.

Najprej je treba poudariti, da v primerih nasilja v družinah javnosti ne smejo biti posredovani podatki o žrtvah ali povzročiteljih nasilja, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati žrtev ali njeno družino. Posredovanje podatkov je dopustno le, če polnoletna žrtev s tem izrecno soglaša. Zavedati se moramo, da so organi in organizacije dolžni izvajati vse postopke in ukrepe, ki so potrebni za zaščito žrtve glede na stopnjo njene ogroženosti in zaščito njenih koristi. Če je pa žrtev nasilja otrok, imajo koristi in pravice otroka prednost pred koristmi in pravicami drugih udeleženk oziroma udeležencev postopka, najpogosteje staršev.

V slovenski prostor smo dobili nov zakon, ki posega na zelo problematično področje v družinah. Zakon o preprečevanju nasilja v družinah (Ur.l. RS, št.:16/08), je prvi tovrsten zakon, ki jasno opredeljuje nasilje v družini kot poseben družben pojav, potreben specifične obravnave. Prav gotovo se vsi zavedamo in opozarjamo, da se nasilje v družinah danes pojavlja v raznoterih oblikah, včasih tudi kot oblika vzgoje, vendar se do sedaj ni tako konkretno spuščalo med štiri stene družinskega doma.

Nasilje v družinah je prav zaradi umestitve v zasebni prostor posameznikov, v primerjavi z drugimi »javnimi« oblikami nasilja težje prepoznati in evidentirati. Z različnimi oblikami nasilja »za štirimi stenami« se strokovne službe zato pogosto soočijo šele takrat, ko je nasilje med posamezniki prisotno daljše obdobje in se pokaže v krutih, včasih celo usodnih posledicah.

Disleksija je kombinacija zmožnosti in težav, ki vplivajo na učenje branja in pisanja pri približno desetih odstotkih otrok, ki so povprečno ali celo nadpovprečno inteligentni. Vendar pa se težave ne pojavljajo samo na področju branja in pisanja. Pogoste se težave, s katerimi se srečujejo otroci, mladostniki in odrasli z disleksijo, kažejo tudi v hitrosti predelovanja informacij, na področju kratkoročnega spomina, slušnih in vidnih zaznav, jezika, motoričnih spretnosti in pravilnega zaporedja. Disleksija spada med specifične učne težave in se lahko pojavlja v različnih oblikah od lažje, zmerne do zelo izrazite. Je vseživljenjski primanjkljaj, ki ne izgine, ko odrastemo.