Starši si v skrbi za svoje otroke želimo, da bi otrok z nami delil svoja čustva, mnenja, izkušnje in včasih celo svoje skrivnosti. Želimo si, da bi nam zaupal tako lepe kot slabe stvari, tako svoje dosežke kot svoje »lumparije«. Zato se velikokrat sprašujemo, kaj storiti, da bo to res tako, kako otroka prepričati, da nam bo vse to tudi povedal.

Tokrat bom pozornost usmerila na drugo stran. Ne na otroka, ampak na nas, starše. Ne na to, kako otroka prepričati, da bo delal tako, kot mi želimo, ampak kaj lahko storimo mi starši. In pri tem je najpomembnejša le ena stvar – ALI SMO VREDNI OTROKOVEGA ZAUPANJA. Če smo, nam bo otrok zagotovo zaupal oz. bomo lahko njegovo zaupanje počasi pridobili. Če pa ne, je vseeno, če otroka še tako prepričujemo, da je to dobro, da to mora storiti, pa bo še vseeno pred nami skrival vse, še zlasti pa slabe stvari.

Otroci se že od najzgodnejšega otroštva učijo s posnemanjem vedenja staršev. Odnos staršev do denarja in način njihovega ravnanja z denarjem, bo temelj za otrokov odnos do denarja. Pomembno je, da znamo starši smotrno ravnati z denarjem in razvijemo ustrezen odnos do njega.

Za znanje iz upravljanja z osebnim premoženjem velja, da nas tega ne naučijo v šoli. Po večini nas tega tudi niso naučili doma, v družini. Znanje si moramo velikokrat pridobiti sami. Naša odgovornost je, da ga prenesemo na otroke. Sodobna družba je skrajno potrošniško naravnana in otroci postajajo za ponudnike vedno zanimivejši segment potrošnikov. Zato je prav, da jih že od zgodnjih let dalje poučimo o tem, kako postati finančno odgovoren. Žepnina je odlično izhodišče za to, da pričnemo otroke finančno vzgajati.

So nakupovalni pohodi po trgovskih centrih primerni za malčka? Mnenja so zagotovo različna, a pri nas doma smo menili, da je bolje izkoristiti proste trenutke za skupne sprehode in izlete v naravo, obisk zanimivega igrišča, gledališke predstave, ali igro doma. Tako sva si večje nakupe z možem razdelila, male nakupe v bližji trgovinici pa smo opravili skupaj.

Na vsak nakup smo se že doma dobro pripravili: na listke smo napisali, za hčerko Tino pa narisali, kaj je potrebno kupiti. Pripravili smo potreben denar in ga razdelili v mojo in Tinino denarnico. V trgovini smo imeli vsak svojo nakupovalno košarico. Ker je bila za našo malo deklico košara iz blagovnice prevelika, smo malo pleteno vzeli kar s seboj. Potem smo na prodajnih policah poiskali artikle iz seznama ter na blagajni ločeno plačevali. Tino je bilo potrebno dvigniti, saj je le njen nosek gledal čez blagajniški pult.