Skoraj vsako noč se naša najmlajša, sedaj petletna, hčerka Hana prikrade v najino sobo in reče: »Mami, k vama grem spat.« Jaz se v spanju usedem, ona se splazi med naju se stisnemo in sladko zaspimo do jutra. Podobna situacija je bila že ko je naša najstarejša, sedaj osemletna hčerka Taja, prihajala v najino posteljo. Vendar sem se pri starejši na začetku spraševala, če delam prav. Brala sem najrazličnejšo literaturo o vzgoji in v njej sem velikokrat prebrala, da to ni prav, da je tak otrok »scrtan«, da se moramo tudi starši pošteno odpočiti in naspati, da se otroku čez dan lahko bolj posvetimo. Vse to o moji in moževi nenaspanosti je bilo v začetku res. Imela sva vsak svojih dvajset centimetrov, hčerka pa je seveda kraljevala na sredini, na preostalih 160-ih centimetrih. Seveda tudi to včasih ni bilo dovolj in sva njene noge in roke čutila na rebrih ali celo na glavi (včasih si imel občutek, da goni kolo).