»Dogajalo se mi je, da so me nekateri otroci tako očarali, da bi jim bil pripravljen dovoliti vse, kar bi počeli. Srečal pa sem tudi otroka, ki mi je bil neprijeten, tudi marsikaj v njegovem vedenju je bilo zame nesprejemljivo.« (T. Gordon, Družinski pogovori, str. 9)

Vsi starši si želimo, da bi bil naš otrok s svojim vedenjem sprejemljiv in simpatičen za okolico. Učimo jih lepega vedenja, vljudnostnih izrazov, primernega reševanja konfliktnih situacij ... Toda včasih otroci sporočila odraslih narobe razumejo in jih tudi napačno uporabijo. Odrasli pa ne, da bi prej razmislili o svojem ravnanju, za napake krivimo otroka, čeprav bi bilo bolje, da bi se z njim pogovorili in mu pomagali razumeti, kaj je prav in kaj narobe. Tako otrok ostaja na stopnji izvrševalca naših zahtev in pravil, ki jih nikoli ne ponotranji, ker jih ne razume in zanj niso smiselna. Pravila lepega obnašanja jemlje kot še eno besedo OPROSTI in igra se spet nadaljuje. Pa ne za dolgo, kajti Jurček hoče imeti avtobus. Ker mu ga soigralec noče dati in mu ga Jurček tudi s prvim udarcem ne more vzeti, se začne prepir, ki se konča z Jurčkovim krepkim udarcem v nasprotnikov nos. Ta zakriči, zajoče, priteče kri. Jurček pa, po stari navadi, otroka hitro poboža, reče OPROSTI in nadaljuje z igro. Seveda sem tu prenehala z opazovanjem. Hitro sem oskrbela krvaveči nos in otroke povabila k pogovoru. A Jurček ni in ni mogel razumeti, zakaj mu prijatelji ne odpustijo in zakaj se tudi jaz jezim. Užaljeno mi zabrusi: »Pa kaj, saj sem jih pobožal in se jim opravičil.«
Ni kaj, fantič je res vljudno in prijazno reševal konflikte, ki jih je povzročal, le da je pravila razumel po svoje. Prepričan je bil, da je beseda OPROSTI dovolilnica za nasilno urejanje konfliktov.