Ko sva z možem pred dobrimi desetimi leti začela urejati stanovanje v zgornjem nadstropju hiše njegovih staršev, nama je bila od spalnih prostorov najpomembnejša spalnica. Zato sva si izbrala večjo sobo, manjša pa je bila seveda namenjena otroku, ki bo nekoč prijokal na svet. Seveda pa ta nekoč ni bil več daleč in čez dobro leto je na svet prijokala najina Taja, ki je najprej spala v najini spalnici. Največkrat se je ponoči prekobacala iz svoje posteljice med naju in skupaj smo prespali do jutra.

Ko je bil na poti drugi otrok sva z možem ugotovila, da je sedaj že skrajni čas, da Taja (pri dveh letih in pol) dobi svojo sobo. Veliko sva se pogovarjala, kako bo Taja sama spala v svoji sobi, ali bo še prihajala k nama, kako bomo potem vsi štirje skupaj v zakonski postelji in podobno. Skratka cel kup vprašanj in skrbi. Približno mesec pred prihodom dojenčice Hane je bila sobica pripravljena. Najine skrbi so bile nepotrebne. Taja je bila nad sobico navdušena. Zvečer smo imeli sicer vsak večer pred spanjem uro pravljic, stiskanja in crklanja. Taja je sicer ponoči še nekaj časa (vendar redko) prihajala v najino posteljo, ker pa se je to kmalu nehalo, sva pomirjena ugotovila da je nova soba in nova postelja nanjo dobro delovala. Če bi to vedela bi jo verjetno že prej preselila v svojo sobo, saj so bile noči od tedaj naprej veliko bolj mirne.