Zavidam ljudem, ki odprejo zjutraj oči in so budni. In vsem tistim, ki jih vstajanje s tuširanjem vred navda z optimističnim pričakovanjem novega dne. Zame se dan začne pol ure za tem, ko se zbudim. Vse drugo prej je neke vrste trans. Nisem sposobna ne razmišljati, ne komunicirati. Do telefona gojim sovražna čustva.

Slovenci smo nagnjeni k pretiravanju, v dobrem in slabem. Manjka nam nekaj občutka za realnost, kar pomeni tudi spoznanje, da stvari potrebujejo svoj čas. To velja še tembolj za otroke, katerih reakcijski časi so izpričano daljši od odraslih. In – izpričano – se napadi negativizma pojavljajo pogosteje, če od njih pričakujemo nemogoče, tj. hitro reagiranje. Prvo pravilo umnih staršev bi bilo vstajanje z nekaj časa zase in dovolj rezerve, da se opravi in odpravi otrok od doma. Čas vstajanja ni najprimernejši za opominjanje (»glej, da boš ubogal-a!), spraševanje in zahtevanje samostojnosti. Pomagajmo pri oblačenju, v soboto in nedeljo pa naj otroci poskrbijo zase.