Prišla je jesen in z njo šola. Otroci so spet veseli v družbi sošolcev in si hitijo pripovedovati svoje počitniške dogodivščine. Začetek je ponavadi lep in obetaven, vendar je lahko vsak otrok kdaj deležen tudi nasilja, neprijetnih občutkov in negativnih izkušenj, ki so povezane z odnosi s sošolci, vrstniki ali drugimi otroki. Vsak starš si seveda želi, da bi bilo tega čim manj, če pa se otrok že znajde v taki situaciji, bi radi, da bi se znal primerno odzvati in se ubraniti nasilja.
Če ne želimo, da naš otrok postane žrtev nasilja, ga moramo predvsem naučiti NASILJE PREPOZNATI. Nekateri otroci se znajdejo v neprijetnih situacijah tudi zato, ker nasilja preprosto ne prepoznajo. In tu je najpomembnejša vloga nas staršev, da otroka seznanimo s tem, kaj je nasilje – ne samo fizično, ampak tudi besedno in čustveno, od zbadanja, zaničevanja, posmehovanja ipd. Pri tem mu moramo seveda jasno povedati, kaj ni v redu in zakaj ni v redu, da otrok sam ne bo nasilen do drugih in da bo vedel, kdaj se drugi obnašajo nasilno do njega (hkrati ga lahko učimo nenasilnega vedenja in prepoznavanja nasilnega vedenja).

Otroka učimo s svojimi dejanji
Še več kot z besedami pa lahko tu naredimo z dejanji. Kajti če mi zasmehujemo otroka, kadar se mu kaj ponesreči, mu prisolimo klofuto, ko naredi kaj narobe, ali ga zmerjamo, kadar nečesa ne naredi po naših željah, je čisto vseeno, kolikokrat mu povemo, da nasilje ni v redu in da ne sme nikoli vpiti nad drugim, saj mu s svojim vedenjem damo jasno vedeti, da je prav vse to sprejemljivo. Zagotovo veste, da je eno dejanje močnejše od tisoč besed, in če delamo nekaj drugega kot govorimo, bo otrok posnemal naša dejanja in ne sledil našim besedam. Če otroku govorimo, naj ne tepe drugih (npr. bratca, sestrice, prijatelja), pri tem pa ga udarimo po roki, ga nismo ničesar naučili.

Otroku bodimo za zgled
Še največ bomo naredili s svojim zgledom, s katerim bomo podkrepili naše besede. Otroka ob njegovem nesprejemljivem vedenju ustavimo, ga umirimo, ubesedimo njegova čustva (npr.: »Vidim, da si jezen na sestrico, ker ti je vzela igračo,«) in mu ob tem damo jasno vedeti, da nasilje NI sprejemljivo (»vendar je kljub temu ne smeš udariti.«). V nobenem primeru nasilje ni sprejemljivo in otrok naj se tega zaveda, kajti tako bo tudi vedel, da njemu samemu ni treba trpeti nobene oblike nasilja. Tolerance tu ni. Nihče nima pravice, da te zasmehuje, ponižuje, udari, ti grozi … – v nobenem primeru. In če otrok to ve, bo tudi bolj občutljiv do nasilja (v smislu, da ga bo hitro prepoznal). In tu je tudi vloga nas starejših – staršev doma, učiteljev v šoli, vzgojiteljev v vrtcu … – da ne toleriramo nasilja med otroki, ga ne dovolimo, ampak ga že takoj na začetku prekinemo. Prej ko bo otrok to spoznal, prej se bo tega tudi naučil in ponotranjil.

Braniti se in kako se braniti
Dostikrat pa smo starši v dilemi, kaj učiti otroka v takem položaju. Kaj naj naredi, če ga kdo udari, če mu kdo vzame igračo, če ga kdo izziva, se norčuje iz njega? Še vedno veliko staršev pa tudi vzgojiteljev pravi otroku: »Pa ga daj nazaj! Brani se! Postavi se zase!« Ja, seveda želimo, da se otrok postavi zase, a če mu rečemo, naj ga kar udari, smo že dovolili nasilje, kar za otroka pomeni, da je to sprejemljivo. Lahko je celo še slabše – učimo ga, da ne sme dovoliti, da ga kdo tepe, on pa lahko udari drugega. To so dvojna merila, otrok tako razume, da je nasilje lahko tudi sprejemljivo.

Vem, da se mnogi ne strinjate s tem in da ne želite, da bi bil vaš otrok žrtev nasilja ali mevža, reva, kot bi se nekateri izrazili. Raje vidite, da se postavi zase. Razumljivo, ampak je lahko velika razlika v tem, kako se bo postavil zase. Ali želite, da se bo vaš otrok, ko bo enkrat v službi, za svoje pravice pri šefu postavil tako, da ga bo pretepel?! Da bo na zasmehujoč odnos nadrejenega odgovoril z udarci? Mislim, da ne. Verjamem pa, da želite, da ne bi bil samo žrtev, ki se prepusti usodi in vse potrpi, ampak da nekaj ukrene. Vsekakor ga naučimo postaviti mejo, odločno reči stop nasilnemu ravnanju, da ne popusti ustrahovanju drugega, ampak da vztraja ali pa kljubuje njegovim zahtevam, grožnjam in kadar je treba, tudi poišče pomoč odrasle osebe.

Učenje sorojencev
Začnemo lahko že med sorojenci. Če eden udari, naj mu drugi udarca ne vrne, ampak mu pove, da to ni v redu, da se drugih ne tepe. Naj da jasno vedeti, da nasilje ni sprejemljivo. Hkrati pa seveda naučimo otroka drugačnega razreševanja konfliktov. Najprej se skupaj pogovorimo, kaj kdo želi in kako to doseči. Če si npr. otroka želita isto igračo, kako bi se uskladila, da bosta oba zadovoljna in bosta oba imela, kar želita. Naučimo otroka ubesediti njegove želje (naj ne pričakuje, da bodo drugi iz njegovih udarcev razumeli, kaj želi), naučimo ga poslušati drugega in naučimo ga iskanja novih načinov, mogoče tudi pogledov izven običajnih okvirov.
Če pa otrok vse to poskuša, drugi pa še vedno ne preneha, naj poišče pomoč starša (odrasle osebe). Tako bo tudi v vrtcu ali šoli otrok vedel, da mu ni treba trpeti grobega ravnanja, ampak naj v primeru, ko se drugi ne odzove na njegove besede, poišče pomoč odrasle osebe. In tu nikakor ne gre za tožarjenje, kar moramo odrasli dati jasno vedeti. Gre za to, da nasilje ni sprejemljivo, in če se je nekdo obnašal neprimerno, to ni v redu. Kajti če bo otrok že od vsega začetka to znal in si upal povedati, bo tudi kasneje manj verjetno žrtev nasilja, raznih groženj in izsiljevanj, ker se ne bo bal tega povedati (če se bomo seveda pravilno odzvali in bo imel pozitivno izkušnjo s tem). In tudi starši lahko tako otroka navadimo, da nam pove o svojih stiskah, ker bo vedel, da sam ni ničesar kriv, ampak da nekdo drug ne ravna prav.

A včasih je otroka lahko vseeno preveč sram ali strah, da bi nam povedal, kaj se dogaja npr. v šoli ali na poti domov. Vendar starši otroka ponavadi dobro poznamo in hitro začutimo, kadar je kaj narobe. In tudi če nam otrok ne bo želel takoj povedati, kaj se dogaja, se lahko pojavijo bolj ali manj očitni znaki težav – npr. otrok noče v šolo, je vse večkrat bolan (ali »bolan«), se noče pogovarjati o šoli (sploh, če je včasih na dolgo in široko razlagal o vseh podrobnostih), se izogiba stikom s sošolci, se zapira vase ipd. Ker so si otroci zelo različni med seboj, so seveda tudi njihovi odzivi zelo razlikujejo. In če se kaj takega pojavlja večkrat, lahko posumite, da nekaj ni prav. Seveda to še ne pomeni, da se je v šoli nekdo spravil na vašega otroka, zagotovo pa je to pravi čas, da se z otrokom pogovorite in to preverite. Bodite mirni, pustite otroku, da govori in da tudi pove, kaj si želi v zvezi s tem narediti. Včasih se namreč tudi zgodi, da otrok doma noče nič povedati tudi zato, ker se boji, da bi mi odvihrali v šolo in s tem vse samo še poslabšali (kar ni nujno res, a otrok na tak način razmišlja). Zato se z otrokom pogovorimo o vsem – njegovih željah, strahovih, pričakovanjih in korakih, ki bodo sledili (pri tem seveda upoštevamo otrokovo starost). Tako bo otroku laže, ker bo pri tem sodeloval, pa še naučil se bo, da ima moč, da nekaj ukrene, spremeni in da mu ni treba samo nemočno čakati in upati, da se bo kaj spremenilo.

Kot smo si različni odrasli, pa so si seveda tudi otroci. Nekateri bodo veliko laže postavili mejo in rekli ne, se postavili zase in ne podlegli ustrahovanjem drugih. Spet drugi pa bodo to le stežka naredili in bodo potrebovali tudi veliko več vaje, da bodo to zmogli.
Pomembno je, da smo otroku v oporo, da ga z našim zgledom in usmerjanjem naučimo nenasilnega ravnanja in nenasilnih načinov reševanja konfliktov, ki bodo zagotovo tudi učinkovitejši in konstruktivnejši. Če se z nekom samo stepeš, si mogoče res uveljavil svojo moč in voljo (če si ravno »zmagal«), rešil pa nisi s tem prav nič in tudi pridobil nisi nič. Sploh pa ne moreš pričakovati, da bo kdo razumel tvoja dejanja in iz njih tvoje želje.

Strinjam se, da vse to pomeni veliko energije in truda tako za starše kot za otroke, a končni rezultat bo obrodil veliko več sadov.

 

»Nasilju nasprotujem, ker tudi takrat, ko se zdi dobro, naredi dobro le začasno; zlo, ki ga povzroči, pa je trajno.«
(Mohandas Karamchand Gandhi)

»In če hočete pregnati strah, vam pravim, da je sedež tega strahu v vašem srcu in ne v roki, ki se je bojite.«
(Kahlil Gibran, Prerok)

»Če izgubimo pogum in upanje, s tem zmanjšamo svojo sposobnost, da bi se soočili s težavami.«  
(Dalaj Lama, Besede iz srca)

Pripravila: Petra Cankar
Uredila: PV

Članek je bil objavljen v reviji SuperMAMI, oktober 2008.

—————————————————–

Petra Cankar

Ker sem zelo družinski človek, sem najraje v vlogi žene in mamice, kar me tudi najbolj izpopolnjuje in mi daje največ volje in energije. Če bi imela čas, bi veliko brala, rada tudi klekljam, najbolj pri srcu pa mi je ples. Verjamem, da ima vse v življenju svoj smisel in da je vsaka stvar za nekaj dobra, čeprav se to včasih pokaže šele kasneje. Moj moto je: kdor hoče kaj doseči, vselej najde način, kdor noče, najde vselej opravičilo.

Podobni članki:
PUSTOLOVŠČINA SREDI ZELENIH GRIČEV
Foto natečaj: Otrok in plodovi narave!
V šolo hodi otrok in ne starši!