KAKO PREPREČITI AGRESIVNOST PRI OTROKU?

»Ta otrok je pa agresiven,« si včasih potihoma zašepetam, ko že tretjič v enem dopoldnevu opozorim istega otroka, naj ne tepe in grize prijateljev. Sama pri sebi opažam, da se mi take in podobne misli pritihotapijo vse pogosteje, še posebej v vrtcu, v uvajalnem obdobju. Ker pa moramo vzgojiteljice svoje delo opravljati strokovno, sem se zavestno odločila, da ne bom ostala pri tej izjavi in z njo »zapečatila« otroka.

Če je njegovo trenutno vedenje agresivno in se fizično spravlja nad ostale otroke, mi vest narekuje, da poskušam priti zadevi do dna in ugotoviti, zakaj je določen otrok v določenem okolju agresiven.

Ko sva z možem pred dobrimi desetimi leti začela urejati stanovanje v zgornjem nadstropju hiše njegovih staršev, nama je bila od spalnih prostorov najpomembnejša spalnica. Zato sva si izbrala večjo sobo, manjša pa je bila seveda namenjena otroku, ki bo nekoč prijokal na svet. Seveda pa ta nekoč ni bil več daleč in čez dobro leto je na svet prijokala najina Taja, ki je najprej spala v najini spalnici. Največkrat se je ponoči prekobacala iz svoje posteljice med naju in skupaj smo prespali do jutra.

Ko je bil na poti drugi otrok sva z možem ugotovila, da je sedaj že skrajni čas, da Taja (pri dveh letih in pol) dobi svojo sobo. Veliko sva se pogovarjala, kako bo Taja sama spala v svoji sobi, ali bo še prihajala k nama, kako bomo potem vsi štirje skupaj v zakonski postelji in podobno. Skratka cel kup vprašanj in skrbi. Približno mesec pred prihodom dojenčice Hane je bila sobica pripravljena. Najine skrbi so bile nepotrebne. Taja je bila nad sobico navdušena. Zvečer smo imeli sicer vsak večer pred spanjem uro pravljic, stiskanja in crklanja. Taja je sicer ponoči še nekaj časa (vendar redko) prihajala v najino posteljo, ker pa se je to kmalu nehalo, sva pomirjena ugotovila da je nova soba in nova postelja nanjo dobro delovala. Če bi to vedela bi jo verjetno že prej preselila v svojo sobo, saj so bile noči od tedaj naprej veliko bolj mirne.

Kaj je prepir

Večina ljudi razume prepir in konflikt kot eno in isto stvar. Vendar to ni tako. Prepir (pa tudi nasilje, vojna ...) je le neučinkovit način odziva na konflikt. Konflikt je namreč stanje, kjer se soočimo z določeno neharmonijo, z neusklajenostjo, kjer odnos med nami in okoljem ne poteka gladko, saj se v določenem trenutku srečamo z različnimi željami, potrebami, mnenji. Takrat se zavemo, da smo si različni in da bo za to, da bomo zopet lahko sodelovali, treba nekaj ukreniti. Konflikt nas sili v odzivanje in terja spremembe, zato lahko predstavlja nevarnost ali na drugi strani priložnost za učenje in razvoj posameznika, para, družine, skupnosti. Od udeležencev konflikta pa je odvisno, ali ga uporabijo za ustvarjanje ali uničevanje. Če se kdor koli ni pripravljen pogajati, spreminjati, vlagati časa v razreševanje konflikta, če so mu lastni interesi ali ideje najpomembnejši, se bo ali umikal ali izvajal pritisk nad drugim, kar oboje kmalu pripelje do prepira, saj nerazrešeni konflikti ostajajo in se kopičijo. Posledice nerazrešenih konfliktov so različne, v vsakem primeru pa vplivajo na delovanje posameznika in tudi odnosa ali skupine kot celote.

Vloga nas staršev je otroku omogočiti dostop do sveta - prek čutil, besed in nepisanih sporočil, s katerimi si pridobiva vedno nove izkušnje in se uči. Radovednost in želja po učenju se pri otroku z leti večata in razvijata. Odrasli imamo znanje in izkušnje, ki so lahko zanj uporabne - zato jih delimo z njim v ravno tolikšni meri, kot jih potrebuje.

Oh, ti zakaji!

S hčerkico delava na vrtu. Medtem ko sadim paradižnike, zvedavo skače po potkah med gredicami sem in tja in raziskuje. »Prosim, ne skači po rastlinah!« jo opozorim. »Pa če mi je fajn!« odgovori in naprej preizkuša svoje spretnosti. Ko razmišljam, kako bi jo preusmerila in vključila v sodelovanje, nenadoma zaslišim: »Mami, mami, poglej, muha!«

Okrog tretjega leta otrok ozavesti svoj jaz, ki poseduje lastno voljo. To je za otroka vznemirljivo spoznanje: nenadoma lahko reče »da« ali »ne«, lahko izbira med dvema možnostma in s tem pri drugih izziva različne reakcije. Trma je normalen razvojni pojav, nekakšen »kratki stik«, odraz otrokovega osamosvajanja in tudi način sproščanja napetosti.

Triinpolletna Neja, ljubka drobna deklica, do nedavnega precej vodljiva, zna presenetiti svoje starše, ko mora »zaščititi svoj interes«, in nemalokrat dvigne pritisk svoji mamici. Pri nedeljskem kosilu je nenadoma vstala s stola in se pričela ukvarjati z novim plišastim zajčkom, ki ga je pustila na sedežni garnituri. Mamica Mojca jo je pozvala, naj se vrne k mizi in nadaljuje z obedom. »Ne bom jedla, pa tiho!« se je namrščila mala in se pri tem kljubovalno postavila v razkorak z rokami v bok. »Neja, prosim, vrni se k mizi; poglej, juhica bo hladna,« je prijazno nadaljevala Mojca. »Pusti me, ne bom jedla,« je odvrnila deklica in pri tem odnesla igračo na posteljo v svojo sobo. Mojca je vprašujoče pogledala moža.